Lao Tzu, ki je napisal izjemno delo Dao de jing in velja za klasiko literature, ni bil filozof, ampak mojster bivanja. To je velika razlika, filozof razmišlja, mojster bivanja ne razmišlja. Razmišljanje je orodje, bivanje pa močno presega vsako orodje.

Šele ko pokrije močno svetlobo svojega intelekta,

lahko mistik ostaja eno s svojim bistvom,

ne da bi se ga zavedal, ker ga postavi za zastor.

Tako odmaknjen se združi z vsem, kar je,

izpolnjen v brez sebstvu in zagotovljen v bivanju.

Vemo, da znamo delati in vemo, da ne znamo bivati, vseeno pa smo si svet vsakdanjih zadev ustvarili, ker se bivanja in moči, ki bi se v tem primeru zganila v nas, bojimo bolj kot nemoči, iz katere lahko toleriramo lastno hudobijo. Biti v moči pomeni biti odgovoren za to, kjer sem, glede na stanje stvari pa nihče noče biti. Kdor je odgovoren, je resničen, je svoboden gospodar svoje kvalitete bivanja.

Šibkost ne bo človeku nikdar dovolila odgovornosti, ker bi s tem izgubila moč nad njim. Odgovornost potegne za seboj neke vrste 'nasilje' nad seboj, s katerim spleza iz nemoči in premaga 'samega sebe', kakršen ta hip je, čeprav mu je bila šibkost privzgojena, a z njegovo voljo ohranjana, ker mu ustreza, da ni odgovoren za to, kjer je in kakršen je. Tako vidimo, je odgovoren človek prost zamer, okrivljanja, sojenja, prepirljivosti, kritiziranja, slabe volje, jeze, nezadovoljstva..., skratka vsakršnih pasti šibkosti, v katerih ostajamo v nemoči nad samim seboj.