Z  megleno sive Vrhnike smo se odpeljali proti Gorenjski, kjer nas je pozdravilo prijetno zimsko sonce. Že od daleč smo opazovali planoto pod Krvavcem, Štefanjo Goro, kamor smo bili namenjeni.

Vesela sem bila, da sem spet med svojimi pohodniki in da si bomo sončno doživetje  ob koncu leta lahko delili.

Kmalu smo se pripeljali v Adergas, kjer je vodnik Milan povedal nekaj zanimivosti o imenu in kraju. Nato nas je pot vodila ob samostanskem obzidju do gozdne stezice, ki je za ogrevanje  kar precej strma.  Kmalu je postala prijazna, sprehajalna.

Na razpotju leve poti mimo «šterne« in desne mimo »klopc« stoji zvonček želja. Zazvonil je kar 37 krat in upam, da se bodo drobne želje vseh pohodnikov uresničile.

Krenili smo levo in kmalu ugledali prav tako s soncem obsijane Julijce.  Potka se nato izvije iz gozda na obsežen travnik, ki so ga predniki iztrgali gozdu za pašo konj. Na vrhu vzpetine pa se je prikazala »bela lepotica«, cerkvica  sv. Štefana z bogato zgodovino.

Do nje se  je treba še malo potruditi, a kaj ko korak začne zastajati… Pogledi  uhajajo proti Krvavcu in na gore za njim.

Na samotni kmetiji pri Mežnarju smo uživali na soncu in se okrepčali. Kako lepo bi bilo tu sedeti do večera in opazovati oranžno žareče sonce, ki tone v gorenjske ravnice…

Toda ura se je prehitro vrtela, zato smo zapustili kmetijo in se spustili po travniški preprogi  drobnih marjetk. Marjetke v zimskem času ali pogled na najvišje vrhove Kamniških Alp – težka odločitev, a treba je bilo proti klopcam in v dolino.

Še topla malica, klepet in najlepše želje za zaključek. Kako malo je treba, da je človek srečen.

 Vsem pohodnikom, planincem, vodnikom,  organizatorjem  in vsem dobrim ljudem želim še mnogo prijetnih pohodov, druženj in prijateljevanj, kajti svet je lep, saj ga sonce napravi svetlega; luna skrivnostnega; vihar in nevihte razburljivega; drevesa, hudourniki, gore, hribi in cvetje pa skrivnostnega.

Uživajte te skrivnosti.

Zapis: Elica Brelih

Slike: Joža Miklavčič, Sonja Zalar Bizjak, Milan Jerman