Solinarstvo pa nam je predstavil takole:

»Sečoveljske soline so najsevernejše soline v Sredozemlju. Pradavni način solinarstva so se piranski solinarji naučili od solinarjev z otoka Paga. Pri počasnem kroženju slanice iz enega bazena za izhlapevanje v drugega se morska voda zgoščuje. Ko je primerno gosta, jo spustijo v bazene, ki imajo posebne jaške, kamor spuščajo padavinsko vodo, da se zgoščena slana voda ne bi preveč razredčila. V teh bazenih se ob primerni gostoti v obliki kristalov izloča kuhinjska sol. Ker so soline pod milim nebom, je letina odvisna od vremena.

Pri nas so bile  soline tudi v Strunjanu, pri Izoli, Kopru in tudi v predmestju Trsta.

Sečoveljske soline se razprostirajo na 650 ha, ki so od leta 2001 zavarovane kot Krajinski park.

Prvi zapisi o njih segajo  v 13. stoletje, verjetno pa so še starejše. V 19. stoletju je bilo tukaj kar 400 solinarskih hiš. Sečoveljske soline so edino slovensko mokrišče z Unescovo konvencijo in so pravi raj za ptice, saj na tem ornitološkem območju gnezdi in občasno živi kar 280 ptičjih vrst. 

Morska voda prinaša  v notranjost solin v bazene veliko hrane – planktonskih organizmov, drobnih vretenčarjev in ribjih mladic. Spomladi so tu pomembna gnezdišča.«

Tako smo se sprehodili ob lepo regulirani reki Dragonji od mejnega prehoda vse do  širokega izliva v morje. Bil je izjemen pogled na izliv z množico labodov. Nato smo si ogledali še prelivna polja in obiskali obnovljeno hišo, v kateri je muzej.

Zapisal: Andrej Štular

Slike Željko Jadanić