V letošnji sezoni ste se udeležili vseh sedmih dirk, ki so štele za državno prvenstvo. Trikrat ste stali na najvišji stopnički, in sicer na prvi dirki v avstrijskem Rechbergu, predzadnji dirki v hrvaškem Buzetu in na zadnji dirki v Italiji, v Čedadu. Tam ste dosegli tudi odlično 2. mesto v konkurenci skupine 5b. Zmaga se vam je izmuznila za zgolj 0,3 s. Druga ste bili na vseh slovenskih dirkah: na Gorjancih, v Podnanosu ter v Ilirski Bistrici. Edino tretje mesto je osvojila v Skradinu pri Šibeniku na Hrvaškem. Impresivni rezultati komaj druge sezone, a vrniva se na začetek. Kako ste sploh začeli s tekmovalno vožnjo in kaj vas je pritegnilo h gorsko-hitrostnim dirkam z avtomobili?
Oče Matjaž in stric Jurij sta bila v preteklosti uspešna voznika rallyja, tako da sem bila z avtomobilizmom v stiku od malih nog. Sama hitrost mi je bila vedno blizu tudi zato, ker sem kot otrok trenirala in tekmovala v alpskem smučanju. Na začetku svoje poti sem želela opravljati vlogo sovoznice v rallyju in z očetom sva kot predtekmovalca odpeljala dva rallyja, kjer sem mu brala zapiske. Kmalu sem spoznala, da mi ta vloga ne ustreza. Potem sem se nekaj časa spogledovala z idejo, da bi sama sedla za volan, vendar sem imela ob tem pomisleke, tako o sebi kot o tem, kako se bodo na to odzvali domači. Ko smo nekako začeli resno razmišljati o tem, da se ponovno (po očetu in stricu) podamo v svet bencinskih hlapov, nam je načrte preprečila pandemija in nam vzela dobri dve leti, torej dve sezoni. Nato sem se nekajkrat z dirkalnikom, ki ga uporabljamo za trening, v vlogi predtekmovalke udeležila nekaterih gorskih dirk. Prvič pa sem v uradni konkurenci nastopila lansko leto, v sezoni 2022, na gorsko hitrostni dirki (GHD) v Lučinah, v Poljanski dolini. GHD je drugačna oblika tekmovanja kot rally, je sprint in ne maraton. Po načinu tekmovanja je izredno podobna superveleslalomu ali smuku in ker izhajam iz smučanja, mi je zato ta panoga pisana na kožo.

Kako lovite ravnotežje med hitrostjo in varnostjo v tej vrsti dirk?
Kot sem omenila, so gorsko hitrostne dirke izredno podobne superveleslalomskih ali smukaškim preizkušnjam. Ni prostora za napake, vsak detajl, malenkost šteje. Gre za vožnjo, kjer voznik išče svoj limit in limit dirkalnika. Urnik tekmovanja predvideva 2 do 3 uradne treninge, na katerih se tekmovalci spoznamo s tekmovalno progo, njenimi značilnostmi ter iščemo optimalno linijo vožnje, ki jo prilagajamo značilnostim svojega dirkalnika. Treningi običajno potekajo ob sobotah, v nedeljo pa sledijo 2 do 3 tekmovalne vožnje. Vožnja traja med 3 in 5 minut, proge pa so dolge od malo manj kot 3 km pa tudi do 7 km, v tujini še več. Progo se moramo naučiti na pamet, saj smo v dirkalniku, za razliko od rallyja, sami. Večina tekmovalcev, med njimi sem tudi sama, nikoli ne vozi na 100 %, temveč nenehno išče razmerje med tem, da so čim hitrejši in tem, da bodo dirkalnik varno pripeljali do cilja. Predvsem v drugem delu sezone si namreč dirke sledijo v razmaku 14 dni, v tem času pa je, če pride do nesreče, izredno težko, predvsem pa naporno popraviti dirkalnik. Tisti tekmovalci, ki si zadajo, da bodo odpeljali celotno sezono in ciljajo na naslove državnih in pokalnih prvakov, morajo še toliko bolj preudarno načrtovati svoj nastop, marsikdaj tudi na račun hitrejše vožnje in boljše uvrstitve na posamezni dirki. Med njimi sem bila letos tudi sama. Včasih je bilo res težko, še posebej, ker sem želela iti še hitreje in odpeljal res vrhunsko vožnjo, vendar je bilo treba vklopiti razum in pomisliti na to, kaj lahko za sabo prinese nesreča in odstop.

Lahko opišete, kakšna je običajna izkušnja med samo dirko? Kakšni so občutki, ko vozite po gorski cesti s tako visoko hitrostjo?
Ko pridem na štart in gledam štartni semafor, ki odšteva do mojega nastopa, se počasi pomikam v svet, kjer je vse ostalo nepomembno, ostanemo samo jaz, dirkalnik in proga. Vse ostalo okoli mene je nekako zadušeno, zamegljeno in drugotnega pomena. Tistih nekaj minut, kolikor traja tekmovalna vožnja, slišim samo zvok motorja, pred menoj pa se najprej v mislih in nato v realnosti izrisuje tekmovalna proga. Glavni cilj je vedno priti čim hitreje in brez napak preko ciljne črte. Ko jo prečkam, se nazaj vklopijo ostali čuti in občutki, ponovno začnem spet dojemati svet okoli sebe.

Spoznali ste že veliko prog. Je kakšna med njimi, ki vam še posebej leži? Na kateri se počutite, kako bi rekel, domače?

Res je, letos smo tekmovali na 7 različnih progah. Od tega sem se po 4 letos zapeljala prvič. To sta dve progi na Hrvaškem, ena v Avstriji in ena v Italiji. Večkrat pa sem že tekmovala na progi na Gorjancih, v Podnanosu in v Ilirski Bistrici. Lahko bi rekla, da se najbolj domače počutim prav v Ilirski Bistrici, ki šteje tudi za evropsko prvenstvo. Letos sem se tam uvrstila na 5. mesto v skupini PF 5b, v kateri nastopam, ter osvojila 2. mesto med voznicami. Lani sem imela na tej progi nesrečo, ki mi je preprečila nadaljevanje sezone, tako da sem se letos res posvetila pripravi na nastop, preučila progo in linijo, po kateri moram peljati, da pridem uspešno do cilja. Moram priznati, da mi je stvar precej dobro uspela in bila sem res nadpovprečno zadovoljna s svojim nastopom. Veliko pa je od tega, kako ti proga oz. dirka ostane v spominu, odvisno od navijačev ob progi. Najlepše je bilo letos na Gorjancih, v Ilirski Bistrici in v hrvaškem Buzetu. Ljudje so ob povratku dirkalnikov v servisno cono na štartu pripravili pravi spektakel z baklami, zastavami. Res je lep občutek, ko te ob progi pozdravljajo množice in skandirajo tvoje ime.

Kako sodeluje ekipa pri vašem uspehu in kakšno vlogo ima vsak član ekipe?
Brez ekipe ni dirkalnika, ni mene in ni uspešnega nastopa. Ekipa je gonilo, močna pa je toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen. Vsako dirko sem odvisna od nje. Ponavadi ekipo sestavljajo oče Matjaž, stric Jurij in fant Gašper, ki so odgovorni za dirkalnik, njegovo delovanje in pripravo za nastop. Na dirki skrbijo za to, da je v njem vedno dovolj goriva, da so nameščene ustrezne gume, v katerih mora biti tudi ustrezen tlak. Če kaj ne deluje ali ne deluje pravilno, to poskušajo odpraviti. Gašper je z mano tudi v predštartnem prostoru, kjer se mi pomaga obleči oz. namestiti varnostno opremo, zapeti s pasovi, z njim tudi predebatirava ključne točke nastopa. Po nastopu s pomočjo kamere, ki je nameščena v notranjosti dirkalnika, opraviva analizo in oblikujeva strategijo za naslednji nastop. Mama Nevenka skrbi, da ko smo z doma, na dirki nismo lačni. Skrbi za kuhinjo in nam pripravlja obroke, saj v servisni coni preživimo večinski del vikenda. Možnost za drugačno obliko prehranjevanja ni, tako da si moramo vedno urediti začasno kuhinjo v našem boksu. V pomoč nam je tudi moj mlajši bratranec Jurij (ja, kar dva Jurija imamo, očeta in sina), ki se že uči osnovnih opravil, ki jih je treba postoriti, preden lahko dirkalnik zapelje na progo.

Kaj bi svetovali mladim, ki jih zanima vstop v svet gorskih hitrostnih dirk?
Mladim, ki bi želeli vstopiti v svet gorsko-hitrostnega avtomobilizma, svetujem, da začnejo postopoma. V kolikor nimajo dirkalnika in/ali ekipe, ki bi zanj znala ustrezno skrbeti, je smiseln najem pri kateri od ekip, ki nudi izposojo dirkalnih vozil. V Sloveniji jih imamo kar nekaj. Svetujem še, da najprej pričnejo s šibkejšim dirkalnikom, saj je ta lažje obvladljiv in manj nevaren, poleg tega pa tudi cenovno najugodnejši. Veliko navdušencev, tako mladih kot starih, je v teh letih v dirkanje vstopilo prek pokala Twingo, ki je del gorsko-hitrostnih dirk na slovenskih tleh.

Dirkate s Peugeotom 306 S 16. Bo dirkalnik ostal tudi v prihodnji sezoni? Kaj so cilji prihajajoče sezone?
Tako je, dirkalnik bo ostal tudi v prihodnji sezoni Peugeot 306 S 16. Cilj je narediti še nekaj izboljšav, da bo deloval optimalno in bo njegov izkoristek še boljši kot letošnjo sezono. V splošnem pa z ekipo ciljamo na tehnično še bolje izpeljane vožnje, ki bodo posledično prinesle še hitrejše čase in še boljši rezultat, predvsem tukaj ciljamo na skupino PF 5b. Sama si želim tudi poseči po najvišjih mestih v skupini, vendar bo treba veliko natančnosti in truda tako z moje strani kot tudi s strani ekipe, da nam to uspe.

Gašper Tominc, foto: osebni arhiv