Za letošnji osrednji pohod smo si tokrat Lintverni izbrali slovaške Tatre. Čeprav smo zadnji dve leti planinarili v Črni gori, je ideja o Tatrah bila prisotna že kar nekaj časa in končno smo prešli od besed k dejanjem.

Glavno breme načrtovanja in vodenja v Tatre je prevzel Cvičkar, ki sicer to zelo rad počne, kar pa je še bolj pomembno, to naredi izjemno dobro. Vsi, ki smo se odločili biti zraven, smo imeli določene zadolžitve tako, da je breme izvedbe potovanja bilo enakomerno porazdeljeno.

Potovanje je trajalo 7 dni od 22. do 28.  avgusta 2015, Na pot se je podalo 13 Lintvernov in dva naša prijatelja. Preko Maribora, mimo Dunaja in Bratislave smo dosegli Pieštany, znan po termah,  kjer je bil  prvi daljši postanek. Počitek v lepo negovanem parku, sprehod  po kompleksu term in pa seveda prvo pivo na Slovaškem,  se je vsem prileglo. Prespali smo v Pavčini Lehoti,  majhni vasici v vznožju Nizkih Tater, ki je  samo nekaj kilometrov oddaljena od največjega smučišča na Slovaškem Jasne. Prijazni gostitelji, majhna vaška gostilna, dobro vzdušje, ki pri nas Lintvernih nikoli ne manjka, so nam samo še dvignili pričakovanja za nedeljo, ko smo imeli v načrtu prvi obisk gora.

Nizke Tatre so 80 km dolga veriga hribov, kjer trije vrhovi presežejo 2000 m. Lintverni smo se zjutraj z žičnico popeljali  2004 m visoko, nato pa se povzpeli na bližji Chopok (2014 m). Megleno vreme, 7 stopinj in močan veter so nas  prisilili uporabiti kape, vetrovke in rokavice. Kljub ne  najboljšim pogojem smo se napotili na najvišji vrh Dumbier (2043 m),  ki je uro in pol hoda daleč. To je bil prvi pohod po slovaških hribih in presenečeni smo bili nad s kamni tlakovano gorsko stezo in dobrimi markacijami in oznakami. Sicer je pot grebenska, najprej s spustom za kakšnih 300 m in nato vzponom na vrh. Škoda, da nas je spremljala nizka oblačnost oziroma megla in vidljivost ni bila kaj prida. Z Dumbierja smo se spustili na drugo stran gore do spodnje postaje žičnice, za kar smo potrebovali dve uri. Z žičnico smo se preko Chopoka ponovno vrnili v dolino do vozil.

Nizke Tatre niso zahtevne za planinarjenje, so precej različne od naših Alp,  srečali smo tudi veliko število planincev, za Lintverne pa so bile predvsem dobo ogrevanje pred Visokimi Tatrami.

V vasi Nova Lesna blizu Starega Smokovca smo vzpostavili našo "bazo". V apartmajih "Visoke Tatre" sta naslednje 4 dni za nas skrbela Joška in Peter in Lintverni smo si na koncu bili enotni, da so gostoljubje in pa tudi sama namestitev in hrana bila nad našimi pričakovanji.

V ponedeljek smo se zapeljali do nacionalnega parka Visoke Tatre proti Popradskemu jezeru. Na vstopu v nacionalni park je  parkirišče, dlje se z vozilom ne da, ostane pa še kakšna ura poti po asfaltirani cesti do samega jezera, ki je izhodišče za kar nekaj planinskih poti. Lintverni smo si izbrali Rysy, sicer najvišji vrh Poljske (2503 m), na njega pa se je možno povzpeti tudi s slovaške strani. S kamni nadelane poti smo bili že vajeni, pot je zmerna in ne preveč zahtevna. Narava je čudovita, nas pa je spremljal močan veter in nizka oblačnost. Spet so nam prav prišle kape in rokavice. Po kakšnih 2 urah hoje od jezera, smo dosegli planinsko kočo pod Rysom, ki je bila pred kratkim prenovljena. Gneča je bila nepopisna, tudi na poti smo srečevali dobesedno na stotine predvsem mladih planincev, niti približno ne opremljenih kot se to spodobi za Alpe. Prevladovali so športni copati, majhne torbice ali nahrbtniki za sprehod, pogosto brez kap, rokavic in druge zaščitne opreme.

V koči, ki se oskrbuje izključno s prostovoljnim prenašanjem tovora od Popradskega jezera, smo se okrepčali s čajem in nato nadaljevali še 45 minut do vrha Rysy. Na vrhu se je trlo ljudi, tako da smo se morali Lintverni slikati kakšnih 20 m pod vrhom, saj na njega skupinsko ni bilo možno stopiti istočasno.

Sledil je spust nazaj do jezera, kjer smo se za 15 minut ustavili še pri simboličnemu (spominskemu), pokopališču ki je postavljeno v spomin vseh, ki so življenje izgubili v Slovaških gorah. Tu smo se spomnili tudi naših treh Lintvernov, ki niso več z nami: Gasilca, Funcka in Aleša - Goropekarja.

Vse skupaj je trajalo kakšnih 7 ur, bil je res lep vzpon, obdala nas je prelepa narava, srečali in spoznali pa smo veliko število planincev, med katerimi je bilo veliko takšnih, ki so že planinarili tudi pri nas.

Za  torek je bilo napovedano najslabše vreme zato smo se odločili za počitek in izlet v Zakopane. Poljska "Kranjska gora" je bila polna turistov, poleg samega mesta pa smo si ogledali tudi znameniti skakalni center. Po povratku smo obiskali še mesto Kežmarok, ki je eno do 12 mest na Slovaškem, ki so pod zaščito UNESCO.

Sreda je zopet bil čas za hribe. Tokrat smo se odločili za Krivan (2495 m), ki Slovakom pomeni nekaj takega kot Triglav Slovencem.  Od Treh studencev na dobrih 1100 m višine do vrha smo potrebovali  tri ure in pol. Vreme, ki je zjutraj bilo zelo klavrno, se je okoli 11.00 popolnoma spremenilo in imeli smo sonce in pripeko, kot se za poletje spodobi. Z vrha se nam je odprl prelep razgled na zahodni del Tater pa vse tja do Nizkih Tater. Tudi tu, je bilo veliko ljudi, prevladovala pa je mladina. Spust na Štrbsko Pleso (Štrbsko jezero) je trajal skoraj 4 ure in verjetno ni potrebno posebej razlagati, da smo suhih jezikov in žejni bili zelo veseli, ne toliko jezera, kot bi lahko nekdo pomislil, kjer vode ne primanjkuje, kot lokalnega bifeja z odličnim hladnim pivom.

Četrtek je bil namenjen počitku in obisku še nekaterih lepih krajev v Visokih Tatrah. Od Lomničkega štita smo odnehali (ne samo visoka cena žičnice, temveč tudi časovno se nam ne bi izšlo) zato pa smo obiskali nordijski center v Štrbskem plesu, Stary Smokovec in dan zaključili s kopanjem v bližnjih termah.

Zadnji dan našega potovanja, na poti domov smo se za dve urici ustavili tudi v Bratislavi in si ogledali mesto.

Za nami je uspešnih in lepih sedem dni. Tatre so lepo gorovje, vredno obiska in hoje. Lintverni (Stari, Špik, Cvele, Betajnov'c, B'čar, Pero, Povžar, Špilč'k, Podgur'c, Duno, Grintov'c, Mornar, Cvičkar ter Marjan in Aleš) smo si bili enotni, da je bilo lepo in se nam bo Slovaška s Tatrami za vedno vtisnila v spomin. Seveda pa velja povedati, da kot vedno, ko se potuje in hribolazi nekaj dni skupaj,  je najpomembnejša dobra družba in Lintverni to smo.  Zato že gledamo v leto 2016 in razmišljamo o novih izzivih.

Besedilo: Mornar

Foto: B`čar, Grintov`c, Mornar, Povžar in Špik