Tretji četrki v mesecu so namenjeni za pohode Svizcev. 18. aprila se nas je kar 28 odločilo za izlet na goro Vrh sv. Treh Kraljev. Med leti 1952 in 1992 sta se vas in gora imenovali Vrh nad Rovtami. Z avtobusom smo se z Vrhnike peljali skozi Podlipo do Smrečja, nato pa se okrepčani s kavo odpeljali  do planinske koče Vrh sv. Treh Kraljev.

 Od koče do cerkve pelje zložna markirana pot. Prelep sončen dan, sveži zeleni odtenki pomladi, raznobarvno cvetje in veselo razpoloženje so nas spremljali na vzponu. Kmalu smo prispeli do prvotno gotske cerkve, danes barokizirane. Preddverje je bilo odprto in oči smo si napasli ob bleščeči pozlati oltarja. Z vrha se odpira pogled na vse strani. Razgledna plošča z nadmorsko višino 884 m pomaga obiskovalcem, da se orientirajo in prepoznajo vrhove v Julijskih, Kamniško-Savinjskih Alpah in Karavankah. V kraju Vrh sv. Treh Kraljev poteka meja med Notranjsko in Gorenjsko: en sosed je Notranjec, drugi Gorenjec. Na ožjem območju so odkrili tri manjše kraške jame, ki so dostopne samo jamarjem. V bližini poteka Rupnikova linija, ki jo je po letu 1935 pričela graditi Kraljevina Jugoslavija. Sistem utrjenih rovov in utrdb je bil odgovor na italijanske kasarne in trdnjave, povezane v Alpski zid.

Od cerkve smo se spustili v vas in se ustavili pri domačiji »v Dolini«, koder je doma šofer, ki nas je ta dan prevažal z  avtobusom. Prijazno nam je prinesel klopi, da smo udobno pomalicali in nam postregel z domačo kapljico. Po malici in živahnem klepetu smo se odpravili na zadnji del pešpoti proti Žirem, malo skozi gozd, malo čez ozelenele travnike, vseskozi s pogledom na Škofjeloško hribovje in zasnežene gore. V Goropekah  nas je pobral avtobus in nas odpeljal na zasluženo kosilo. Za pijačo je poskrbela žal odsotna Irena Velkavrh, ki je praznovala visok okrogli jubilej. Na poti domov smo ji na avtobusu preko telefona zapeli in ji zaželeli še veliko zdravih let in prisotnosti na naših pohodih.

Zabeležila: Maja Lekšan

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak