V ne preveč obetavnem vremenu smo se z Vrhnike odpeljali proti Idriji. V Godoviču smo se ustavili na obvezni jutranji kavi, v Idriji pa smo bili deležni kratkotrajne plohe. Po trinajstih kilometrih ozke in vijugaste cesti smo prispeli na Vojskarsko planoto, kjer nas je razveselilo sonce in jasno nebo.

Kdor si želi miru, se mora podati na to planoto, ki se razteza skoraj dvajset kilometrov v dolžino, nadmorska višina pa je skoraj povsod preko tisoč metrov. Po lepi, valovita pokrajini, ki je precej poraščena z gozdom, so tu in tam posejane samotne kmetije in majhni zaselki. Vidi se, da tu živijo skromni in delovni ljudje. Vas Vojsko je bila med drugo vojno skoraj v celoti požgana.

Po planoti smo se zapeljali proti Vojščici, na razpotju za partizansko tiskarno Slovenija izstopili in pot nadaljevali peš do pokopališča, kjer je pokopanih tristo pet žrtev zadnje sovražne ofenzive aprila 1945. Tam smo napravili tudi postanek za malico. Dobro razpoloženi smo se odpravili proti Hudourniku, od koder je bil lep razgled na prepadne stene Govcev in Trnovski gozd ter na Idrijsko in Cerkljansko hribovje z Julijci v ozadju. Na žalost nam je pogled proti dolinama Kanomlje in Trebuše zakrivala megla. Lepo vreme in krasna narava sta pripomogla, da smo se dobre volje vrnili k avtobusu.

Po krajši vožnji smo se ustavili v gostilni pri Belem kamnu. Tam so nam postregli s tradicionalno domačo jedjo smukavc in ocvirkovo potico. Na koncu nas je gospodar počastil še z domačim jabolčnikom, na kar smo se vrnili na Vrhniko. Po zaslugi lepega vremena in vodnice Sonje smo preživeli lep jesenski dan. 

Besedilo: Janko Svetičič

Fotografije: Stane Kržmanc, Sonja Zalar Bizjak