Barjani smo se na prvi pohod odpravili na drugi torek januarja v mrzlem jutru. Vsi pohodniki še malce v prazničnem vzdušju, smo se veselo posedli v avtobus in ga skoraj polno zasedli. Kar štiriintrideset se nas je zbralo.

Z avtobusom smo se zapeljali dobrih dvajset kilometrov v kraj Hotedršica pri Logatcu, od koder  smo se napotili skozi Žejno dolino, ki pa nikoli ne čuti žeje, vode ima v izobilju in nasploh je vsa dolina precej zamočvirjena. Leta 2010 so ob obilnem deževju vode odnesle dotrajan jez in poplavile vas Hotedršica. Kadar je deževje obilno, skozi dolino steče ogromno vode, zato so leta 2011 na novo zgradili protipoplaven jez. Voda, ki teče v potokih po Žejni dolini ponika v Kmetovem breznu, ostale vode pa poniknejo v ponorih pri Hotedršici. Po približno treh km prehojene poti po Žejni dolini, smo se mimo travnikov povzpeli na planotast svet Hotenjskih Žibrš  in že se nam je ponudil razgled na Medvedje Brdo.  Če bi bilo nebo jasno, bi se nam pokazali tudi višji vrhovi, tako pa so jih zakrivali oblaki. Na vsake toliko nas je malce sramežljivo pozdravilo sonce, veter pa nam je radodarno uprizarjal ples snežink.

Pot nas je vodila mimo redkih kmetij. Ustavili smo se ob hiši z lepo urejenim dvoriščem in  vrtom  ter si ogledali zanimivo vremensko postajo. Kmalu zatem smo prišli do kmetije odprtih vrat Tumle, kjer sta nas prijazno sprejela  pasja čuvaja v družbi mačkona. Ker gospodinje ni bilo doma, smo si v zavetju domačije postregli malico in topel čaj iz nahrbtnikov, za posladek pa so poskrbeli slavljenci.

Na poti navzdol smo se ustavili še pri hiši s spominsko tablo, ki je bila med vojno požgana, v njej pa je nesrečno zgorel skrit partizan. Od tu naprej nas je čakalo še približno za dobro uro hoda po Zeleni dolini, mimo lepo zgrajenih hiš in vikendov po poti ob potoku Hotenjka, ki je bil obložen z ledom. Ko smo zapustili dolino, smo že lahko pred sabo zagledali jedro vasi Hotedršica.   Šli smo še mimo nekdanjega kamnoloma, zdaj ta prostor vaščanom služi za kulturne in športne namene.

Še nekaj korakov po cesti mimo spomenika padlim borcem, nato preko mostu in že smo vstopili v domačo gostilno Turk, kjer nam je prijazno osebje postreglo odlično obaro z ajdovimi žganci, zabeljenimi z ocvirki.

Za dobrih enajst prehojenih kilometrov, smo potrebovali nekaj več kot tri ure. Za odlično vodenje sta poskrbela  Frenk in Sonja,  za fotografijo pa prizadevni Stane, Andrej in Sonja, za kar smo njim, kot tudi vozniku in naši Metki, ki skrbi za organizacijo, zelo hvaležni.

Polni vtisov lepih doživetij smo se zadovoljni odpeljali proti Vrhniki in si rekli, da še kdaj skupaj ali v lastni režiji prehodimo te lepe poti tudi v drugih letnih časih, ker … »Saj je potem spet vse drugače«, je dodal Frenk!

Zapisala: Marija Armič

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Stane Kržmanc, Andrej Verbič