Zaradi slabega vremena je bil pohod na Debelo peč prestavljen s 24. na 29. september (še dobro, da ima september pet torkov). Do Kozarij se nas je nabralo 25 pohodnikov.  Po Milanovih jutranjih zgoščenih poročilih in obvestilih smo se  ustavili v Gorjah pri Bledu, kjer nas je Milan presenetil z rojstnodnevno Cankarjevo kavico, Metka pa  posladkala s svojimi sladicami.

Odpeljali smo se na Pokljuko  mimo Mrzlega studenca in Kranjske doline, kjer je naša voznica avtobusa, Mateja, uspešno »slalomirala«  med požaganimi smrekovimi vejami, ki so jih zagnani gozdni delavci pustili kar na cesti. Na koncu so morali še naši fantje zavihati rokave in očistiti pot. Na planini Javornik smo zapustili avtobus in se veselo odpravili proti Blejski koči.

Pot se je v objemu smrek vzpenjala navkreber. Pokljuka je znana po smrekah (resonančni les), borovnicah, brusnicah in gobah, pa tudi okolje je zelo čisto, kar dokazuje lišaj po drevesih.

 Nismo se še dobro ogreli, ko se nam je odprl pogled na Viševnik, ki se je že dvakrat  izmuznil naši osvojitvi. Ko smo prispeli do Blejske koče (1630 m), smo spili čaj, Jože in Lojze pa sta nas pogostila z okusnim pecivom. V nadaljevanju poti, ki se je kmalu strmo dvignila, smo videli navadno zvončico, grinte, resasti svišč in kamnokreč. Pri odcepu poti na Brdo se nam je nenadoma odprl čudovit pogled na okoliške vršace, ki je prijetno presenetil pohodnike, ki so se prvič podali na Debelo peč.

Po nadaljnjih vzponih in spustih smo se po strmem pobočju povzpeli na Debelo peč (2014 m), kjer so nas pričakale kavke, zmeren veter in čudovit razgled. Debela peč je najvzhodnejši dvatisočak v Julijcih. Globoko pod nami je bila Krma, visoko nad nami pa Triglavsko pogorje, na drugi strani Karavanke, pogled pa nam je segel vse do Kamniško Savinjskih Alp. Videl se je tudi Snežnik. Lahko bi naštevala imena gora in  razkošje čudovitih razgledov, ki jih človek shrani za vse življenje, vendar bi zmanjkalo prostora. Mene Debela peč vedno znova in znova očara. Zato je tudi moja najljubša gora.

Po krstu, ki sta ga opravila Milan in Frenk, smo se po isti poti spustili do razcepa za Brdo. Spremljale so nas radovedne kavke in ena od njih mi je celo jedla iz roke. Pot smo nadaljevali pod Brdom vse do Blejske koče. 

V  koči smo se okrepčali z okusnim ričetom in malo odpočili. Navzdol smo hodili kar hitro. Pred odhodom so nas naši rojstnodnevniki še malo pogostili, zato smo jim v avtobusu zapeli gostilniško ubrano voščilo. Med vožnjo domov smo urejali vtise in že zbirali predloge pohodov za naslednje leto.

Hvala vodniku Milanu,  pomočniku Frenku in vsem planinskim prijateljem za čudovit dan. Hvala tudi organizatorjem, ki si prizadevajo, da lahko doživljamo lepote naše Slovenije.                                                           

Zapisala: Metka Tušar

Fotografije: Andrej Verbič, Jana Marušič, Lojze Rus, Milan Jerman, Stane Kržmanc