Ne tistega v izložbah, ali tistega, ki se šopiri ponekod že novembra. Pričakujemo pravi božič. Tisti božič, v katerem se sam Bog skloni na zemljo in prinaša mir. Mir, ki ga nihče drug ne more dati. Za ta praznik pa je značilna priprava, samovzgoja, pogled vase, želja po spremembi na bolje, želja po tem, da bi delali dobro, da bi bil svet lepši, da bi tudi sami naredili nekaj lepega, kar tako naskrivaj za toplino našega srca in za srečo bližnjega.

Vzgojiteljice smo želele razveseliti otroke in jim odigrati predstavo. To je sedaj že vsakoletna navada na Miklavžev dan. Miklavž zaradi obilice dela predstavo vsakokrat zamudi, a nas kasneje obišče po igralnicah in prinese kaj »lepega za spomin, za naše srce in oko« kot pravi pesem.

Letos smo se spogledovale z Zverjascem. Zgodba govori o iznajdljivi miški, ki ukane svoje lačne gozdne sostanovalce, da je ne pojedo tako, da si izmisli Zverjasca, h kateremu da gre na obisk. Ko živali zaradi njenega živega opisovanja te prikazni prestrašene pobegnejo, se vedno zasmeji:«Saj Zverjasca sploh ni!« Zadeva se zaplete, ko ga resnično sreča in zgodba se zanimivo razplete. Zgodba je bila vabljiva, a kako priti do Zverjasca!? Tuhtale smo, a bolj ko smo stikale glave, bolj neizvedljivo se je zdelo vse skupaj. A poglej ga šmenta, v našem, torej Župnijskem vrtcu je zaposlena ustvarjalna, delavna in ustrežljiva Barbara Jurjevčič. Vedele smo za njeno ustvarjalno žilico in jo prosile za nasvet.  Zaključek vsega je bila njena skromna obljuba. »Bom mal pomisnla in poskusla. Mogoče mi bo pa ratal.« Vse upe smo stavile nanjo. In ko je na dogovorjeni dan prinesla, kar je naredila, smo ostale brez besed, ali bolje rečeno, nismo se mogle načuditi njeni spretnosti in izrazni moči. Izdelala je lutke, za vso predstavo. Razveselile so otroke našega vrtca, otroke v Sinji Gorici, odšle pa so tudi na gostovanje v Logatec in morda bodo odšle še dlje proti morju. Velikokrat govorimo o tujih umetnikih in jih vabimo medse, obenem pa se ne zavedamo, da imamo v svoji sredi skromne, neopazne talente, zato je prav, da tudi o njih kdaj spregovorimo. Barbara, hvala! Sodelavke ti želimo še veliko možnosti, da pokažeš in izraziš svoj talent in z njim obogatiš vse okrog sebe.

Vi pa le pazite, da v kakšnem temačnem večeru ne srečate Zverjasca ali pa male miške. Sicer pa je strah odveč. Veliko je govorjenja, do dejanj pa ne pride. Mar nam ni to v naši državi nekaj zelo poznanega? 

Vsem želimo iskrenih besed, če so že izrečene, predvsem pa dejanj, ki stojijo za temi besedami. 

Vzgojiteljice Župnijskega vrtca Vrhnika