Nisem stara senilna ženica, ki bi skozi okno opazovala mladino in se kujala nad njihovim nikakršnim bontonom ter nadgrajevala stereotipe o nezmožnosti medgeneracijskega dialoga. Pa se vseeno včasih počutim kot, da ne spadam v okvirje današnje mladine in trenutnih modnih hipov oz. trendov subkultur. Vendar verjamem,da nisem edina, ki tako razmišlja.Nedavno smo v skupini razglabjali o nekem utopičnem romanu, v katerem je definirana fantazma družbe, ki se je v mojih pogledih skorajda docela uresničila danes. Dotaknilo se me je do te mere, da sem pograbila virtualno pero in se podala v pisanje.  Neverjetno veliko čtiva lahko v knjigarnah in knjižnicah najdemo na temo samopodobe, samopomoči, raziskovanja lastnega jaza..itd.itd. Hecno pa, ko prebiram kdaj kakšne ankete v katerih je na primer vprašanje zdrave prehrane in se nanaša na čas posameznika je mnogo odgovorov, da je današnji tempo prehiter, da bi si lahko kdo vzel čas za normalen 'optimalen' obrok. In žalostno je, da je to značilnost skoraj vsakih opravkov oz.dejavnosti ljudi. Enostavno zmanjka časa, da bi si človek vzel čas za obed. Kje je potem šele čas za raziskovanje samega sebe? Čas, ki ga namenim samo sebi? Morda primera ni najboljša a kar želim poudariti je, da ljudje preveč hitimo. Hitimo, ker pač moramo. Čimveč čimprej opraviti. Ničesar ne zamuditi ker čas leti. Ampak čas je nam dan z vso možno svobodo, ki jo premoremo. Nekdaj je bil cenjen modrec, ki je sedel na skali in študiral od kod vso stvarstvo, kaj je počelo in bistvo vsega. V samem začetku razvoja se je človek zavedal svojega uma in njega moči, ko je spoznal, da je neveden a hkrati radoveden. Bil je željan spoznati in spoznavati ter vedeti. Mogoče je danes človek obdan s preveč kompleksnimi stvaritvami in nasičen z informacijami iz vseh smeri, ki tlačijo želje po vedenju. Morda nas je strah, da bomo ko se bomo podali po katakombah raziskovanja življenja in sebe naleteli na nerešljive enačbe in težko premostljive zidove. Navsezdanje nas po kriterijih moderne sreče tovrstna vprašanja ne zadovoljijo. Kaj pa če smo res zgolj bitja oblečena v živost brez duše in kreposti.  Se je bolje odeti v plašč letargije in skočiti med mrtve ribe, da nam ni treba kljubovati toku. Res je, da je danes vse preveč stvari,sistemov in vrednot, ki so postala relativna in nepomembna za preživetje. A to je le obliž čez krvavečo rano. Slej ko prej vprašanja eksistencialne in mistične narave potrkajo na vrata naše zavesti. Nekatere res morda šele na stara leta a to ni pomembno. Pomembno je, da se znamo oborožiti in pripraviti, kajti neodgovorjene dileme povzročajo kaotične razmere in duševne stiske. Menim, da se danes človek ne zaveda, da je namenjen za srečo, da jo je vreden doživeti in da jo venomer znova išče. Nejevera v lastno svobodo in moč intelekta sta eni izmed kamnov spotike, ki omogočata, da se je človek začel smatrati kot robotski avtomat, ki je determiniran v izgubo in pozabo. Kako strašna je slepota človeka v tem krasnem novem svetu, ko rod ljudi hlepi po pretirani nesmiselni pozornosti in se napaja s t.i.'lajki' in gradi oceno o sebi osnovano na mnenjih selfijev iz socialnih omrežjih. Smo doba ljudi, ki se ne zanima za dogajanja, ki niso neposredno povezana z njimi. Torej naj živi Veliki brat, ki nas napaja z lastno ničvrednostjo, ki se ji je tako lahko ne upreti. Razmišljanje z lastno glavo ali drugačno razmišljanje od onega javnega, črednega, je danes negostoljubno in zaničevano v družbi. Ampak.....človek je še vedno enkratna,čudovita,božanska stvaritev narave. Smo raziskovalci, ki nam je dano prisluhniti in povedati. Čutiti in deliti...Uničevati a hkrati ustvarjati. Vsi v sebi nosimo nešteto želj,sposobnosti,strasti in ciljev.... Le pustiti ne smemo da njih plamen ugasne.