Pomladanski pohodi po še neraziskanih kotičkih naše prelepe domovine so vedno zanimivi, posebno še, ker nas je novi vodnik Petrič Frenk prvič vodil v za mnoge še neodkriti svet bližnje Notranjske.  To je Planinska gora, ki zajema venec gorskih vrhov (Grmada, Planinska gora, Petričev hrib, Lipovec, Špilnik, Gora) v smeri vzhod-zahod od Planine do vasi Gorenje v dolžini 15 km.

Po stari cesti mimo Planinskega polja smo v Planini zavili na že pozabljeno Jamborno pot, ki so jo uporabljali že v rimskem obdobju in kasneje, ko so les tovorili iz slovenskih gozdov na Reko in Trst. Za izdelavo jamborov so v tržaških ladjedelnicah potrebovali nerazrezana debla, ki pa jih ni bilo mogoče prepeljati čez Kačje ride. Zato so uporabljali staro cesto in prehod čez Studeno.

V kraju Lohača smo ob dobri gozdni cesti opazovali še veliko podrtega  drevja od lanskega žleda, globoko v dolini pa vasici Strmica in Studeno.

Na prelazu smo s ceste zavili na travnato pobočje, polno belih nunk (beli žafrani), proti Petričevem hribu (937 m). Divji prašiči so imeli tod svojo gostijo, saj je vse močno prerito. Presenetili smo tudi dva tropa gamsov.

Z vrha zaradi oblačnega vremena razgled ni bil najlepši. Videl se je vrh Lipovec, cerkev sv. Lovrenca, Planinsko polje, v daljavi sv. Trojica.

Po obširnih in razritih pašnikih smo prišli do lovske koče Planina. Prikazalo se je sonce, zato smo bolje razpoloženi preko Grmade nadaljevali pohod do poznogotske romarske cerkve sv. Marije (iz 1630), ki je bila nekoč pribežališče grešnikov – sekte bičarjev.

Po krajšem postanku smo po strmi gozdni poti prišli v spodnji del Planine in ob cerkvi sv. Marjete v veselem razpoloženju proslavili okroglo obletnico našega Joža.

Zapisal: Andrej Štular

Slike:  Sonja Zalar Bizjak, Joža Miklavčič