Prav daleč do Vrzdenca, kjer je bila mlinarju Martinu Pivku in kmečki hčeri Micki Sedejevi rojena pisateljeva mati, resda ni. Če bi ono jutro, 26. decembra, prisedel na avtobus pred vrhniškim gasilskim domom, bi bil tam še dosti prej. Še dobro jutro nisem utegnil zaželeti prav vsej veseli druščini pa smo že korakali skozi vas proti cerkvi sv. Kancijana. Zima ni bila nič kaj bela, za ušesa pa je v meglenem jutru prav pošteno ščipala. Toliko bolj je pohodnike razveselila prijazno pogrnjena mizica pod cerkvenim obzidjem. Ob okrepčilu je bilo mnogo lažje počakati uradni pričetek pohoda »Po poti Cankarjeve matere«. Križ dvanajstletnega dekleta, ki ji je v rani mladosti umrl oče in je z materjo morala zapustiti rojstni kraj, je bil nam prihranjen. Domačini so mi odstopili to čast, da sem zbranim nekaj malega povedal o romanci, ki je na svet prinesla Nežo, pa o zgodovinski krivici, ki je Vrzdenčanom izpulila sedež župnije ter še posebej o prastari vrzdenški cerkvi, katere freske segajo v čas, ko je Vrhnika dobila svoje trške pravice. Po ogledu notranjosti in še besedi, dveh naših gostiteljev smo urno ubrali pot pod noge. Na čelu kolone seveda veteranski prapor, kot se za državni praznik samostojnosti in enotnosti pač spodobi. Skozi »vrzdenška nebesa« in gor na Rožmanov hrib. Pri kmetiji Činžar pa zopet očem, in želodčkom, najljubši razgled. Prepolne mize, za nameček pa še glasbena točka, da je marsikaterega zasrbelo v podplate. In po počitku naprej, čez travnike in gozdove v Žažar, tiho vasico pod zvonom sv. Ane. Sonček nas je že veselo pozdravljal. K Nežini patroni žal nismo pokukali, morda prihodnjič. Od »ajdovskega« Gradišča nas je ločilo le še nekaj grizenja kolen. Na vrhu poleg križa pa razgled kot izpod Cankarjevega peresa: »Zgodaj zjutraj je bilo, mislim. V dolini so bile še bele megle, iznad megla se je vzdigal holmec, na holmecu je bila cerkev z visokim obzidjem in na to cerkev je sijalo žarko sonce. Na materinem obrazu je odseval ta nebeški svit. Iztegnila je roko in je pokazala na cerkev. »Tam je Vrzdenec!« Pod nami je kraljevalo morje, do koder je seglo oko, sonce pa »je sijalo milo in toplo, kakor sam božji blagoslov.« Kar nikamor se nam ni mudilo, še najmanj v tisto mrzlo juho pod nami, zato sem malce spregovoril o skrivnostni žažarski zgodovini, s poudarkom na srečniku, ki se ni rodil zgolj s srebrno žlico v ustih, temveč kar zlato. In seveda o poti mlade Neže na Vrhniko ter hrepenenju po domači grudi, ki ga je ovekovečil njen sin Ivan. Potop v megleno morje je bil kljub temu neogiben. Pot nas je nato vodila skozi Kot, pradomovino vseh Cankarjev, kjer smo se poklonili tudi spominu na legendarnega Toneta Jesenka. Prav hitro smo zatem prečili dolino Podlipščice in korak upočasnili šele v domovanju vrlih »povžarjev«, ki so ravno te dni pripravili razstavo starih starovrhniških fotografij, mnogih iz Cankarjevega časa. Primerno okrepčani smo še zadnjič zagrizli v breg, čez Tičnico, nekdanje domovanje keltskih Tavriskov in obenem prostor Ivanovih romanc. Vrhniška župnija je že malce utrujenim pohodnikom gostoljubno odprla vrata sv. Trojice, kjer sem ob prijetni glasbeni spremljavi povedal besedo ali dve o gradnji cerkve, življenju številnih svetnikov, katerih kipi so nas obkrožali in še zadnjič o usodi Cankarjeve družine, posebej po usodnem požaru v letu 1879. Spust skozi park nas je vodil mimo Cankarjeve spominske hiše, ki je imela ta dan široko odprta vrata za obiskovalce, a dosti časa za zanimivo razlago vodičke ni bilo, saj so nas že nestrpno pričakovali na Sodnijskem trgu. Proslavi je sledila pogostitev v gasilskem domu, manjša delegacija pa je še ponesla venec na grob Cankarjeve matere.

Damjan Debevec, Foto: DD