Prvi Tomosov Colibri je tekoči trak koprske tovarne zapustil zgolj leto po njeni ustanovitvi - 1955. Moped z uradnim imenom »Puch MS 50« je bil plod sodelovanja s Steyr Daimler Puchom, zato prvi Colibriji, kot je Draščkov iz leta 1957, še nosijo ime znamenite avstrijske tovarne. Glede na stopnjo opremljenosti so dobili oznake od 01 do 013. V 60. letih pa so nato z legendarnimi T12 presekali s Puchovo tradicijo, a to je že obdobje, ki nas to pot ne zanima. Mag. Boris Brovinsky iz TMS Bistra je o prvih mopedih pri nas zapisal, da so med glavnimi kupci prevladovali »prebivalci z nižjimi in povprečnimi osebnimi dohodki, saj so se tisti z višjimi v tem obdobju že usmerjali na avtomobile nižjega razreda. Ljudem, ki so stanovali na podeželju, je ob še slabo razvitem javnem prometu moped omogočil zaposlitev zunaj kraja bivanja. Moped je bil najprimernejše motorno vozilo za vožnje po lokalnih, dovoznih in gozdnih poteh tako ravninskih kot hribovitih področij. Za svoje vsakdanje opravke so jih zato uporabljali kmetje, gozdarji, poštarji, lovci in drugi. Pogumnejši so se s prirejenimi Colibriji odpravili tudi na več tisoč kilometrov dolga potovanja ali osvajali lovorike na cestnih hitrostnih dirkah. Colibrijevi motorji so sprva (v izvedbi stabilnih motorjev) poganjali delovne stroje v gradbeništvu, kmetijstvu in drugih dejavnostih. Prirejeni kot zunajkrmni motor so motorizirali številne ribiče in prebivalce vzdolž jadranske obale, plovnih rek in jezer, ki so pri svojih vsakdanjih opravilih večinoma uporabljali še čolne na vesla.« Glede na njegovo široko uporabnost niti ni čudno, da jih je do leta 1981, ko ga je Drašček ugledal v kotu nekega senika, ostalo le še bore malo: »Že takrat se mi je zdel zelo redek motor. Na to sem se spoznal, saj sem se kot mulc s Tomosom precej prevozil, pozneje pa sem bil v policiji osem let 'leteča'.« A kupil ga ni zase, temveč za sina, ko bi bil dovolj star zanj. Čas je tekel, mladenič je medtem postal zadnji kapitan slovite ladje Piran in je danes luški kapitan v Singapurju, motor, ki bi na morju služil zgolj v kaki predelani različici, pa je ležal v kotu, zbiral prah in rjo. Pred dvema letoma pa je oče z mislimi na unikatno rojstnodnevno darilo sinu, moped znova prijel v roke ter za zahtevno obnovo starodobnika odštel poltretji tisočak: »Tričetrt sem ga sam skupaj spravil, s tem da mi je motor skupaj spravil Rožmanc, zelo pa mi je pomagal tudi Stane Malovrh. Motor in šasija imata identično številko, cel motor je identičen, kot je prišel s tekočega traka. Le ležaje, bat in cilinder sem moral zamenjati. Sem pa med obnovo ugotovil, da je večina delov avstrijskih, pri nas so motor zgolj sestavili.« Na krstni vožnji na prvem vrhniškem veteranskem spominskem pohodu v začetku julija ga je po vrhniških cestah pospremilo nemalo navdušenih vzklikov, v dobri družbi pa so ga krstili za »veterana med veterani«.

Damjan Debevec, Foto: DD