Logo MojaObčina.si
DANES
10°C
5°C
JUTRI
17°C
-1°C
Oceni objavo

Slovenska evropska pešpot E6 od Prelaza Radelj do Strunjana

Nekega popoldneva je na Tešovi, kjer se skoraj vsako nedeljo dobimo na naši domačiji, pogovor nanesel na Evropsko pešpot E6. Njene markacije srečujemo od Črete do Lipe in padla je ideja, da bi slovenski del te poti tudi prehodili. Z bratom sva takoj stopila v akcijo.

Naročila sva si popotni vodnik Ciglarjeva pot in Dnevnik evropske pešpoti E6, brskala sva po spletu, iskala zemljevide in natančne lokacije, kjer se nahajajo žigi.

Določila sva začetni datum pohoda ter napolnila nahrbtnika. Kmalu sva ugotovila, da sta nahrbtnika pretežka in sva opremo malo zreducirala.

Prvi dan: Mejni prehod Radelj–Slovenj Gradec

Urban Remic nas je z avtomobilom pripeljal do mejnega prehoda Radelj. Prvi dan se nama je pridružila Tajda Remic, da bi naju bodrila, da bova zmogla. Pot petnajstih minutah hoje po asfaltni cesti se pot nadaljuje levo v gozd in se po gozdni cesti spušča pot do domačije Žohar v Št. Janžu nad Radljami, kjer dobimo prvi žig. Pot se nadaljuje do Radelj ob Dravi. Tam si v okrepčevalnici Tadin privoščimo kratek počitek in v knjižico odtisnemo drugi žig. Nadaljujemo pot proti Vuhredu, kjer se vzpnemo na vrh Sveti Anton na Pohorju in do Partizanskega doma na Kopah.  Pred prihodom do Partizanskega doma smo se veselili, kako se nam bo prilegla hladna osvežilna pijača, saj je bilo zelo vroče. Ko smo prišli do doma, smo ugotovili, da je dom zaprt in smo se morali zadovoljili s pijačo iz nahrbtnika. Dodali smo žig in se spuščali preko zelo urejenih kmetij do letališča Slovenj Gradec, da bi dobili žig. Ugotovili smo, da je letališče zaprto in žiga ni. Za nami je bilo 37 km. Odločili smo se, da je za prvi dan dovolj.

Drugi dan: Slovenj Gradec–Mozirje

Za moralno podporo se nama je pridružil Slavko Rotar. Pot smo nadaljevali mimo čistilne naprave do gradu Vodriž, kjer smo si privoščili kratek oddih. Nadaljevali smo do kraja Razbor, kjer se vidi Termoelektrarna Šoštanj. V gostišču Pečolar je žig in po kratkem odmoru smo se podali do Andrejevega doma na Slemenu, kjer smo dobili še en žig. V Žlebniku v okrepčevalnici Grebenšek, Bele Vode, smo našli naslednji žig. Po kratkem počitku smo se spustili do Mozirja in na Bencinskem servisu Mozirje tudi dobili žig. Ker je sonce zelo pripekalo, prehodili pa smo že 36 kilometrov, smo za drugi dan pot zaključili.

Tretji dan: Mozirje–Trojane

Zopet sva imela moralno podporo. Tokrat se nama je pridružila Mateja Remic. Preko Mozirskega gaja smo se vzpeli na Dobrovlje in do Črete. Žig se nahaja pri kmetiji Punčoh. Po kratkem oddihu v Planinskem domu na Čreti smo se odpravili proti kmetiji Ručgar in naprej do Sv. Jošta, kjer je v skrinji na gospodarskem poslopju žig. Spustili smo se do prelaza Lipa in nadaljevali do kmetije Jeseničnik. Od tam smo se spustili do Motnika, kjer se v Gostilni pri Flegarju nahaja žig. Pot se nadaljuje preko Lebenic do kraja Hribi, kjer smo si precej grizli kolena, zato pa je bil toliko slajši spust do Trojan. Po 37 kilometrih in peklenski vročini smo imeli za tretji dan dovolj.

Zvečer je poklical Izidor Rovšnik, ki je že prehodil celotno pot E6 in vprašal, kako nam gre.  Omenila sva, da je problem, ker na nekaterih odsekih markacije manjkajo od žledoloma in novih gozdnih poti. Ker pa je Izidor računalniški genij, si je sam izdelal aplikacijo za pametni telefon in poslal nama jo je po elektronski pošti.

 

 

Četrti dan: Trojane–Grosuplje

Tokrat sva bila na poti brez spremstva. Od Trojan sva nadaljevala do Učaka, kjer je pri kmetiji Baloh žig. Pot poteka mimo Golčaja, kjer je lep razgled na Blagovico do Limbarske gore. V gostišču Urankar se nahaja žig. Počasi se spustiva v Moravče, kjer se v gostišču Jurka nahaja naslednji žig. Iz Moravč sva se povzpela do Miklavža, kjer se žig nahaja pri kmetiji Kočjančič . Po spustu do Senožetov se nato dvigamo do Jevnice in Planinskega doma na Jančah,  kjer je žig. Po kratkem oddihu sva se spustila do kraja Trebeljevo do domačije Mlakar, kjer sva odtisnila nov žig in pot nadaljevala do gostišča Krpan v Grosuplju po žig. Ker sva prehodila 56 kilometrov, sva imela za tisti dan dovolj. Noge pa so bile tudi že malo težke. Po testiranju Izidorjeve aplikacije sva ugotovila, da sva porabila precej manj energije za iskanje markacij. Če jih na odsekih ni bilo, sva se orientirala po aplikaciji, ki je bila povsem natančna.

Peti dan: Grosuplje–Nova vas

Od Grosuplja sva nadaljevala pot do Županove jame, dodala žig v dnevnik ter se nato podala proti Turjaku. Tam sva v Okrepčevalnici Rozika v dnevnik dodala še en žig. Ker se je vreme začelo kisati, sva pohitela preko Malega Osolnika do Velikega Osolnika in do Mačkovca, kjer je lesena hišica. Tam se nahaja žig in je tudi možno prenočiti. Ker se je vreme izboljšalo, sva pot nadaljevala do Mramorovega mimo Bloškega jezera do Nove vasi. Pri Viktorju Šimčič se nahaja žig. Po 41 kilometrih sva se odločila, da je za peti dan dovolj. Med potjo sva po naključju srečala Janeza in Mojco – Matejino sorodnico, ki sta naju zvečer gostoljubno sprejela in nama napolnila baterije s hrano in pijačo.

Šesti dan: Nova vas–Mašun

Po zajtrku, ki sta ga pripravila Janez in Mojca,  sva bila prijazno opozorjena, da se nahajava v območju medveda, in kar malo pogrelo naju je. Izvedela sva, da načeloma medved ni napadalen. Ko sva šla preko hriba do Starega trga pri Ložu, sva pogledovala okoli in napenjala ušesa, da naju ne bi presenetil kakšen kosmatinec. Po žigu v gostilni Škriban sva pot nadaljevala do gradu Snežnik, kjer je žig. Pred nama je bilo 15 kilometrov zelo zaraščenega gozda do Mašuna, kjer se v gostišču nahaja žig. Ko sva hodila po gozdu, je začelo pred nama nekaj lomastiti. Rekla sva si, sedaj bova pa videla medveda, ampak na srečo nama je pot prekrižal jelen, velik kot krava. Ugotovila sva, da sva skozi gozd hodila najhitreje in še danes ne veva, zakaj! Po 33 kilometrih je bilo dovolj in sva potrebovala počitek.

Sedmi dan: Mašun–Ilirska Bistrica

Za moralno podporo sta se nama pridružila Srečko Remic in Izidor Rovšnik, ki je  pot že zaključil, ampak manjkal mu je žig na Snežniku, saj je bila koča, ko je hodil po E6, zaprta. Vzpeli smo se na Mali Snežnik in nato na Veliki Snežnik. Spustili smo se do planinskega doma na Sviščakih, kjer smo dobili žig in se tudi malo okrepili. S Sviščaka smo pot nadaljevali na Kozlek, kjer je nov žig, in se nato spustili do Ilirske Bistrice do gostišča Urbančič Simon po žig.  Za sedmi dan je bilo 36 kilometrov dovolj.

Osmi dan: Ilirska Bistrica–Kubed

Od Ilirske Bistrice sva šla do kraja Pregarje, kjer se žig nahaja v skrinji na škarpi. Pot sva nadaljevala do kraja Dimnice in v Gostišču Baša dobila žig. Od tam se je pot začela vzpenjati do Slavnika, kjer sva se malo oddahnila, dodala žig v dnevnik in se spustila do kraja Podpeč in do gostilne Švab v Hrastovju, kjer imajo žig. Sledil je kratek vzpon  do Kraja Kubed. V Gostišču Jakomin sva odtisnila še en žig. Po 45 kilometrih se prileže počitek.

Deveti dan: Kubed–Strunjan

Od Kubeda sva pot nadaljevala proti Pomjanu in v Okrepčevalnici Markežič v Šmarju dobila žig. Od tam naprej sva nadaljevala do Gažona, kjer naju je dobila nevihta in sva dve uri hodila v dežju po vinogradih. Vreme se je izboljšalo, zato sva se preko Strunjanskega križa podala do Strunjana. Kilometer pred ciljem so naju presenetili Tajda, Simona in Mateja, da bi skupaj zaključili pot v hotelu Terme Krka, kjer sva dodala zadnji žig.  Še zadnjih 35 kilometrov je bilo za nama. Skupaj smo šli do plaže, kjer sva si najprej ohladila noge, potem pa smo se še kopali. Ugotovila sva, da sva imela precej daleč do plaže.

Med potjo sva videla zelo veliko krajev, ki jih med vožnjo z avtomobili ne opaziš. Videla sva veliko znamenitosti, prijaznih krajanov, ki so nama med potjo ponudili pijačo in hrano in nama tudi povedali kakšno anekdoto o pohodnikih. V kraju Malo Trebeljevo nama je domačin ponudil pijačo in povedal anekdoto  nemškega pohodnika, ki je pri njem povprašal po žigu. Ko mu je ponudil cviček, je rekel, da alkohola ne pije. V šali je vprašal pohodnika, kaj pa  žganje, pa je rekel, da to pa lahko. Ker mu je žganje teknilo, ga je po dveh urah naložil v avto in ga peljal v najbližje prenočišče, da si je malo opomogel, saj so mu noge odpovedale.

Po 355 kilometrih sva naredila več kot pol milijona korakov, 14 740 metrov vzpona in 14 900 metrov spusta.

Velikokrat razmišljamo, kam bi šli na izlet in gledamo različne destinacije po svetu. Ne zavedamo pa se, da imamo na dosegu nog zelo lepe destinacije in neokrnjeno naravo v Sloveniji. Tujci, ki prihajajo na izlete v Slovenijo, se tega zavedajo, nam pa se zdi samoumevno, da mora biti tako.

Zahvalila bi se vsem, ki so nama omogočili, da sva to pot lahko izvedla: od prevozov, dostave opreme in podobno.

Če razmišljate, da bi šli na to pot, sva vama pripravljena pomagati s kakšnimi nasveti.

 

Marjan in Tomaž Remic

 

Oglejte si tudi