Zdi se, da je čas epidemije pogosto iz nas potegnil tisto najboljše, kar premoremo, včasih pa tudi slabo. Rada bi se osredotočila predvsem na pozitivno, saj smo ravno v vrtcu tisti, ki dajemo otrokom vzgled, motivacijo, otroci nas opazujejo, posnemajo, na zavedni in nezavedni ravni.

Ljudje smo radi v coni ugodja in epidemija nas je pripeljala na zelo razburkano morje. Vse, kar nam je predstavljalo rutino in stalnost, smo naenkrat morali spremeniti, se prilagoditi in v dani situaciji iskati najboljše rešitve. Včasih nas je to žalostilo, saj je to morda pomenilo, da v vrtcu zaradi vseh omejitev NIJZ, spreminjajočih pravil, ki so bila sicer v prid zdravju, nismo mogli uresničiti česa, kar bi našim družinam olajšalo življenje. V tem času sta bili žal ustavljeni tudi uvajanje in sprejemanje novincev.

Je pa ta čas pokazal moralo in etiko načel že kar v našem kolektivu. Večina naših zaposlenih ni veliko razmišljala, ko se je javila za nujno varstvo in kasneje tedensko testiranje. Nihče ni vedel, kako lahko izpostavljenost na delovnem mestu vpliva na njegovo zdravstveno stanje, na stanje doma, morda za prenos virusa na svoje starše, stare starše … V prvem valu smo tako mnogo ur, čeprav na čakanju doma, preživeli angažirani, kako preko sklopov dejavnosti sporočiti družinam, da nam je mar zanje, jim pošiljali mnoge ideje, ki smo jih dolge ure tehtali po strokovni plati, da bi bile ravno prav poučne in hkrati zabavne. Na daljavo je potekalo tudi delo naše svetovalne delavke. Ker imamo v vrtcu sodelavce, ki razpolagajo z zavidljivo paleto različnih znanj, in ker smo mnenja, da mora znanje znotraj ustanove krožiti in se ne kopičiti, smo izkoristili tudi to prednost in poleg zunanjih izvajalcev pritegnili tudi nekatere sodelavce, da so svoje znanje delili naprej. Ta čas smo torej izkoristili tudi za strokovno rast.

V drugem valu pa smo se osredotočali predvsem na ažurno podajanje informacij in jih poskušali ravno prav jedrnato in hkrati dovolj razumljivo predati našim staršem. Zavedamo se, da včasih pri uporabnikih kakšna informacija ni bila sprejeta v tej luči, vendar pa smo se tudi mi nenehno prebijali skozi medije, okrožnice in številne nejasnosti in dileme. Hkrati smo želeli opozarjati in osvetljevati tudi nekatera rizična področja, ki smo jih naslavljali na starše: od kontaktov ob duševnih stiskah in nasilju do pomena branja in gibanja za otroke, kako pomembno je, da smo otrokom vzor idr. Hkrati smo se osredotočali na delo v nujnem varstvu, ki sta nam ga s sklepoma omogočili občini ustanoviteljici. Še enkrat smo dokazali, da je tam, kjer je volja, tudi pot, in čeprav skupaj pod eno streho iz obeh okolij, smo ta čas k sreči izšli močnejši, s polno lepih spominov na sodelovanje, prilagajanje in, kar je najpomembneje, brez okužb.

Ob ponovnem odprtju vrtca za vse pa nam je bil skupni cilj s starši, kako čim bolj podpreti otroke, da bo  vrnitev nazaj v naše vrtčevsko okolje čim manj stresna. In tukaj so nas otroci zopet prijetno presenetili, saj so verjetno od močne želje po druženju s prijatelji in vzgojitelji pozabili, da bi lahko bil morda prvi korak čez prag težak. Nasprotno – čutiti je bilo vzhičenje, slišati smeh, opaziti veselje … Starši še vedno sprejemate z veliko mero razumevanja organizacijo in življenje v vrtcu v »mehurčkih«, kar od vseh deležnikov zahteva veliko prilagajanja in strpnosti, za kar se vam iz srca zahvaljujemo. Na ta način skupaj ustvarjamo pogoje s čim manj možnosti za prenos morebitnih okužb. Gre za vaše in naše zdravje, zato resnično poklon vašemu odgovornemu ravnanju, upoštevanju vseh ukrepov in protokolov. Skupaj zmoremo!

Ugotavljamo, da je čas epidemije priložnost, da si med sabo pomagamo, si prisluhnemo, se pogovarjamo o temeljnih vrednotah brez žuganja in namesto tega na otroke vplivamo s svojimi pozitivnimi dejanji, zgledi, skrbno izbranimi vsebinami, svojimi pogledi in ne nazadnje s svojim optimizmom. Izkušnje govorijo, da se ta pristop obrestuje. Dogajajo se sicer počasni premiki, vendar tudi počasi se daleč pride.

Epidemija v 21. stoletju je poslala nedvomno sporočilo, da smo ranljivi – tako posamezniki kot celotna družba. Kako močni bomo izšli iz tega in kakšen priokus bomo pustili, sladek ali grenak, je v glavnem predvsem odločitev vsakega posameznika. V vrtcu smo se že s svojo vizijo VSAK DAN STREMIMO K SPOŠTLJIVIM IN ISKRENIM ODNOSOM TER SPODBUJAMO VEDOŽELJNOST OTROK zavezali k temu, ponosna pa sem na svoje sodelavce in na naš vrtec, da se vsak dan posebej trudimo, da to tudi živimo.

Za VRTEC VRANSKO–TABOR zapisala Mojca Brglez.