Z nami je šla tudi psička Ajša. Prvi del poti je vodil v zelo strm hrib. Hodili smo počasi in na vrhu hriba nas je čakalo sonce. Videli smo čeljust mrtve živali. Ugibali smo, katera žival bi lahko imela takšno čeljust. Ko smo prišli na vrh hriba, smo zagledali kmetijo Jerman. Tam nas je čakalo prijetno presenečenje. Dobili smo topel čaj, sadje in piškote. Pojedli smo tudi svojo malico. Nato smo odšli v hlev, kjer smo videli telička. Odpravili smo se naprej po asfaltirani cesti do bal, kjer smo zavili v gozd. Hodili smo navzdol po listju in se pogovarjali o tem in onem. Ven smo prišli pri kmetiji, ki je nismo poznali, nekateri pa so govorili, da so že bili tu. Ajša je veselo tekala okoli nas in sploh ni bila utrujena. Videli smo konja, ki je imel dve različni očesi. Eno je imel rjavo in drugo modro. Hodili smo že dve uri. Potem smo drugi del poti hodili bolj po ravnem, le na začetku smo šli malo v hrib. Šli smo mimo hiše, v kateri je živela gospa Marija Završnik, ko je bila še majhna. Videli smo sošolca 4. razreda Luka Kajbiča in njegovo starejšo sestro Urško Kajbič. Pospremila sta nas do gozda. Hodili smo tri ure in pol. Prišli smo do ozke poti, ki vodi na Vransko. Hodili smo drug za drugim in opazovali naravo ali se pogovarjali. Nazadnje smo iz gozda prišli pri mostu čez avtocesto. Ko smo bili vsi v koloni po dva in dva, smo odšli čez most. Mahali smo voznikom in eden nam je zatrobil. Tedaj smo prišli do glavne ceste in jo prečkali. Hitro smo stekli čez cesto in počasi odšli proti igrišču za šolo Vransko - Tabor, kjer smo počakali starše. Tako smo preživeli sobotni jesenski pohod v Zahomce.

 Zapisala udeleženka planinskega pohoda Julija Granda.