V dneh, ko celotno državo pretresa tragedija mladega Žana Kotnika, ki je zaradi požara ostal brez strehe nad glavo, prihaja še ena žalostna zgodba, ki pa se je k sreči končala srečno. Tokrat gre za zgodbo matere samohranilke, ki je s svojo šestletno hčerko še pred tremi meseci živela v nedokončani hiši brez ometa, brez vode, brez elektrike ter brez sanitarij. Njeno situacijo so opazili predstavniki z območnega združenja Rdečega križa Žalec, ki so poslali pobudo poslancu iz Spodnje Savinjske doline Aleksandru Reberšku, da si ogleda razmere, v katerih živita mati in hči. Po ogledu hiške ter pogovoru s predstavniki Rdečega križa Žalec so na socialnih omrežjih pričeli akcijo Stopimo skupaj, ki pa je materi in hčerki popolnoma spremenila življenje.
Bil je oktober 2018. Listje na drevesih se je pričelo barvati v jesenske barve, večeri so postajali krajši in hladnejši, jutranja megla po kotlinah je pričela oznanjevati bližajočo se zimo ter njej primerne nizke temperature. V stanovanjskih naseljih v centru mesta se je pričela kurilna sezona, nanjo pa so se intenzivno pričeli pripravljati tudi stanovalci v okoliških hišah, ki so počasi pričeli ogrevati svoje prostore. Toda v eni izmed hiš na obrobju občine besede toplota v zimskih mesecih niso poznali. Brezposelna mati je skupaj s svojo šestletno hčerko najhujši zimski mraz preživljala v neometani hiši brez vode in elektrike. Sobna temperatura je kljub pečki na drva pozimi dosegla največ 16°C. Večere sta preživljali ob svečah, umivali sta se zunaj z mrzlo vodo, za vzdrževanje osnovne osebne higiene sta si pomagali z vlažilnimi robčki.
Da nista bili lačni, je gospa velikokrat odšla v gozd, kjer je nabirala kostanj, gobe, borovnice in ostale gozdne sadeže. Nekaj opreme za stanovanje, igrače in tudi šolsko torbo za hčerko je našla v smeteh. Gospa, ki se je želela preživljati sama in je na Rdeči križ v zadnjem letu odšla samo enkrat, je za lažje preživetje v dopoldanskem času opravljala razna priložnostna dela.
Živeli sta v razmerah, ki so v 21. stoletju za mnoge izmed nas nepredstavljive, zato so predstavniki Rdečega križa Žalec skupaj z g. Reberškom, ki je prevzel koordinacijo del, sprožili akcijo Stopimo skupaj. Na socialnih omrežjih so objavili fotografije z opisom situacije ter v prvi vrsti iskali obrtnike in opremo za dokončanje hiše, dobre ljudi ter prostovoljce, ki bi udarniško pomagali pri delovni akciji. Rdeči križ – območno združenje Žalec je pričel zbirati finančna sredstva, ki so jih potrebovali za nakup manjkajoče opreme. Objava je na socialnih omrežjih dosegla preko 1500 delitev, prošnji za pomoč pa se je odzvalo neverjetno število ljudi. Nastanitev v času delovne akcije je kmalu po objavi mami in hčerki ponudil pater Vanči Arzenšek, tako da je delovna akcija lahko stekla.
V treh mesecih trajanja del so za potrebe obnove zbrali okoli 11.000 evrov. Donatorje so sproti javno objavljali, prav tako bodo ob poplačilu vseh stroškov naknadno objavljeni tudi vsi računi, saj si organizatorji akcije prizadevajo za čim večjo transparentnost. Poleg donatorjev je k delovni akciji pristopilo preko 30 obrtnikov in podjetij, ki so v hladnem zimsko-jesenskem vremenu brezplačno opravljali gradbena dela na hiši ali darovali opremo oz. material za delo. Akciji se je pridružilo tudi okoli 20 prostovoljcev, ki so opravljali manjša sprotna dela. Vsi donatorji, prostovoljci, organizatorji, obrtniki ter podjetja, ki so na kakršen koli način pripomogli k uresničitvi projekta, so objavljeni na strani delovne akcije.
V nedeljo, 13. januarja, se je delovna akcija tudi uradno zaključila. Marko Kramer iz podjetja KRAMER, d. o. o., ki je bdel nad gradbenimi deli skozi celotno akcijo, je mami in hčerki izročil ključe njune sedaj dokončane hiške. Hiša, ki pred tremi meseci ni imela niti vodovoda, kanalizacije ali elektrike, je sedaj popolnoma drugačna. Stene so ometane in izolirane, na stropu sveti luč, v kuhinji teče voda, v kopalnici je delujoče stranišče. Življenje matere in hčerke, ki je še lansko leto spominjalo na življenje izpred 100 ali več let, je končno postalo dostojno in človeku primerno.
Mati in hči, ki se medijsko ne želita izpostavljati, sta izredno hvaležni vsem, ki so na kakršen koli način pomagali in jima omogočili dostojno življenje. Vsem donatorjem in prostovoljcem se zahvaljujejo tudi organizatorji, ki so verjeli v dobroto ljudi in poskrbeli, da sta se šoloobvezna hčerka ter njena mati čim hitreje vrnili v obnovljen in topel dom. Gospe so v času trajanja akcije našli tudi zaposlitev, da bo od sedaj naprej lažje skrbela zase, za dokončano hiško ter predvsem za svojo malo hčerko. Najbolj pomembno pa je seveda to, da bosta letošnjo zimo večere lahko preživljali v topli, suhi, osvetljeni ter ogrevani hiški. Nekaj, kar sta si še pred tremi meseci lahko samo želeli.
Lidija Lesjak
