Na Mihaelovo nedeljo je 97. rojstni dan praznovala gospa Jožica Završnik. Sodelavci Karitas Vransko smo jo skupaj z gospo županjo obiskali, ji zaželeli vse najboljše in z njo obujali spomine.

Ko se poletje poslavlja, narava umirja in človek začne pobirati obilne sadove svojega dela, takrat so pred 97 leti starši v Brestanici v zibel položili malo dete. Dali so mu ime Jožica. To ime pomeni zavetnico družine in domačega ognjišča, kakor da bi že takrat vedeli, da bo Jožica oseba, na katero se bodo skozi njeno dolgo življenje vsi, ki jo bodo srečevali, obračali po nasvet in toplo besedo. V mladih letih jo je pot pripeljala v Savinjsko dolino, v Prekopo, kjer je spoznala svojega moža, s katerim sta si ustvarila prijeten dom in družino. Tukaj je okusila srečo materinstva. Najprej je povila hčer  Majdo, za njo pa še sinova Janka in Jožija. Hodila je v službo in skrbela za dom in družino. Življenje ji je prineslo veliko lepih trenutkov, a tudi kakšno grenkobo, ki pa je ni zlomila. Zrela leta so ji polepšala in osrečila rojstva vnukov in pravnukinj. Otroci jo imajo radi in jo spoštujejo. Radi se vračajo v svoje gnezdo.

Gospo poznam že dolgo in lahko rečem, da je dala pečat  tudi moji mladosti. Je razumna in preudarna žena. Človeka zna potolažiti in umiriti. Večkrat mi je pripovedovala o ljubezni, miru, delu, molitvi in sreči, ki je ni mogoče najti nikjer drugje na svetu, le doma. Vedno želi, da je dom kraj, kjer se lahko človek ustavi in odpočije in kjer lahko najde zavetje in nekoga, ki ga ima rad, ga razume in spoštuje.

Za gospo Jožico prav gotovo velja Pavčkova misel: »Človek je srečen takrat, kadar je sam komu drugemu sreča.«

Za Karitas Vransko

Anica Jagodič