Vsakdo bi odgovoril po svoje. Nekdo bi odgovoril, da se trudi, a mu ne uspeva ali mu delno uspeva; drugi bi navedel, da nima časa; morda bi tretji odgovoril, da nima smisla; našel bi se tudi kdo, ki bi rekel, da ne ve, kako.
Današnji časi niso naklonjeni duhovnemu poglabljanju in utrjevanju vere, so bolj potrošniško in materialno usmerjeni, pomemben je lastni užitek in zadovoljstvo. Nehote se postavlja vprašanje, ali smo, kljub blaginji, srečni in zadovoljni? Velika večina bi odgovorila, da ne. Zakaj negativni odgovor? Mar mora tako biti?
Kljub poplavi različnih informacij, obveščenosti, ne nazadnje moderne medsebojne povezanosti nam ni nič prihranjeno, še vedno stojimo na križiščih in razpotjih, ki vodijo v različne smeri. Sprašujemo in odločamo se, katera smer je prava. Ali obstajajo kakšni smerokazi? Brez razmišljanja bi hitro odgovorili, da jih ni ali pa, da jih določa dnevna politika. Če pa se malo poglobimo, hitro ugotovimo, da obstajajo, in to je vera, vera v krščansko življenje, ki daje končno upanje in odrešitev.
Drobna puščica na smerokazu življenja je bila tudi priprava na sveti misijon v Merinci. Ponosen in vesel sem, da smo si sokrajani Merince ob sobotah popoldan vzeli čas za pripravo na sveti misijon, ki smo ga vedno začeli z molitvijo rožnega venca, končali pa z veselim in lepim druženjem ob jedači in pijači. Malo smo se pogovorili, potarnali, se nasmejali šalam, obudili zgodovino, pri Dernovškovih smo celo lepo zapeli in ne nazadnje se tudi pogovorili o napeljavi optike v našo vas.
Želim se zahvaliti prav vsem, ki ste si vzeli čas in prišli na skupno molitev za uspeh misijona. Molitve pri Dernovškovih se nas je udeležilo rekordnih triintrideset molivcev, od najmlajših do starejših, kar je za našo malo vas zelo lep uspeh in tudi spodbuda za naprej.
S tem smo pokazali, da nam je mar za naše krščansko življenje, da nam je pomemben sosed ali sosedovi otroci, da nam je pomembno medsebojno sožitje in mir in ne nazadnje smo drug drugemu namenili nekaj časa in pozornosti. Vse to šteje – postajamo živi kamni cerkve.
Zahvalo namenjam tudi molivkam rožnega venca, ki so nas z molitvijo pripravljale na duhovno obnovo naše vere. Hvala vam.
In ne nazadnje, zahvaliti se želim gostiteljicam naših molitvenih srečanj, ki smo jih opravili pri Homšakovih, Dernovškovih in Reberškovih. Hvala, Tina, Milena in Nada. Vem, da ste opravile veliko dela, ker je bilo potrebno opraviti vse: od priprave prostora, priprave za molitev, pogostitve do končnega pospravljanja po odhodu. Skrbele ste, da je vse teklo tako, kot mora. Uspelo vam je, vsi smo vam za to zelo hvaležni.
Kjer domujejo mir, veselje in vera, tam se slišita pesem in molitev, včasih tudi samo v srcih, a je to navzven vidno na nasmejanih in srečnih obrazih. Naj ostane tako.
Elica Podbregar
Janko Reberšek