Znašla sem se v situaciji, ko je bilo potrebno oditi v dom. Bolezen me je prisilila, da sem zapustila kmetijo in otroci so mi priskrbeli dom, v katerega sem odšla iz bolnice. Od začetka se je bilo hudo privaditi, saj sem bila navajena samostojnosti. Potem pa sem se začela privajati na drugo življenje. Zelo dolgo je trajalo, da sem se sprijaznila z dano situacijo, saj sem ves čas mislila, da bom odšla še domov. Sedaj mineva osem mesecev in počutim se zelo dobro. Spoznala sem veliko ljudi, sem v družbi in ne poznam več osamljenosti. Imamo veliko aktivnosti, dovolj hrane, za zdravstvo je poskrbljeno in z vsemi se razumem. Najraje se udeležujem telovadbe in vesela sem bila povabila na športne igre. Veliko mi pomeni vsakodnevna sv. maša in okolica, ki nudi vse na dosegu. Zanimivo mi je tudi to, da sami pridelujemo hrano in kdor hoče delati, lahko dela. Upam, da bom še dolgo dejavna in mi bolezen ne bo vzela mojih sposobnosti.

Anica Kolar (Stanovalka Zavoda sv. Rafaela, Vransko)