Pot nas je vodila mimo Ljubljane do Vidma-Dobrepolje. Tam nas je v Zavodu sv. Terezije sprejela gospa Klavdija. Prijazno nam je predstavila dom. Zavod je zasnoval isti arhitekt kot Naš dom – Zavod sv. Rafaela Vransko. In tudi Zavod sv. Terezije je v lasti župnije. Tudi po videzu smo zaposlene z Vranskega lahko opazile dosti podobnosti z Našim domom. Zanimive so bile gredice z zelišči, ki jih imajo postavljene v parku. Prvotno so bila mini stanovanja, ki smo jih opazile poleg Zavoda, zasnovana kot oskrbovana stanovanja. A so jih prodali, Zavod pa ima v trajnem najemu tri stanovanja. Stanovalci Zavoda se lahko poslužujejo poleg standardnih stvari (nega in zdravstvena oskrba, pralnica, kuhinja, uprava, delovna in fizioterapija, kapela) še frizerskih storitev in se okrepčajo s kavico v gostinskem lokalu. Med samim ogledom smo lahko postavile vprašanja in nanje dobile odgovore. Zavod sv. Terezije je res primerljiv z Našim domom. Veliko točk imata skupnih. Po ogledu Zavoda smo si ogledale še lokalno cerkev.
Nato nas je pot vodila mimo kraja Krka (kjer izvira reka Krka) in mimo Novega mesta do Otočca. Tam je napočil čas sprostitve v pustolovskem parku. Najprej so nam prijazni vodniki pomagali pri namestitvi varnostne opreme – čelado na glavo, na noge pa »hlače«, kjer so bili pripeti varnostni pasovi. Aktivna udeležba v parku ni bila obvezna, tako so bile med nami tudi gledalke in spodbujevalke. Sledila so kratka navodila vodnikov in preizkus na šolskem poligonu. Vse smo ga uspešno opravile. Stopnje težavnosti so bile označene z barvami – rumena, oranžna, zelena in modra. Vsaka udeleženka je sama presodila, do katere stopnje zmore. Nobene nismo silili, naj gre dalje, saj vsaka sebe najbolje pozna. Tiste najbolj zagrete smo šle do konca. Premagovale smo različne višinske razlike, pri tem pa plezale po mreži, hodile po majajočih se sodčkih, se spuščale po vrvi, sankale na višini ... Tudi ko smo mislile, da nam je že zmanjkalo moči, nas je adrenalin gnal dalje. Niti pomislile nismo, da bi sredi poti odnehale. Bilo je zanimivo. Od spodaj so nas spodbujale sodelavke in nam vlivale moči. Ob koncu pa smo si bile vse enotne, da zmoremo premagati ovire in da kljub težavam, ki nam jih na poti postavi življenje, ne smemo obupati.
Ko smo zapustile pustolovski park, se je prileglo kosilo. Podkrepljene s hrano smo se počasi odpravile nazaj proti Vranskemu. Pot nas je vodila ob Krki do Novega mesta. Skozenj smo se zapeljale z avtobusom in šle dalje proti Mirni Peči. Malo iz Novega mesta smo lahko videle romsko naselje Žabjek, kjer imajo res razmetano kot pri ciganih. V Trebnjem smo šle na avtocesto proti Vranskemu, tam pa se je naša strokovna ekskurzija zaključila.
