To je bilo slišati po hodnikih, ko smo pričeli s pripravami na letošnji izlet naših stanovalcev. Tokrat smo se odločili za splavarsko rajžo.

Na sončno soboto zjutraj smo se zbrali pred našim domom, da odidemo novim doživetjem nasproti. Pot nas je vodila do splavarskega pristana v Muti. Tam smo se najprej razvajali ob pogledu na čudovito reko, na mali in veliki splav in sam pristan. Prsti pa so nas takoj nato zasrbeli in hitro so naši izletniki kupili kakšen spominek za ženo, hčer, za svojo dušo.

Prijetno doživetje nas je pričakalo takoj ob sprejemu v pristan s pozdravnim nagovorom kormoniša. A veste, kdo je to? Jaz sem šele nekoliko pozneje ugotovila, da gre za krmarja na splavu. Že pred vstopom na splav nas je pričakala pesem, harmonikar ter splavarske frajlice. Tudi domače žganje ni manjkalo in tako smo z našimi že malo iztrošenimi nogami in kolesi (invalidski voziček) poskakljali na splav.

In plovba se je pričela. Nastop splavarskega humorista in glasbeni program nam je dodatno raztegnil ustnice v širok nasmeh. Da pa bi zdržali, smo se okrepčali s tradicionalnim flosarskim kosilom. Vsaj za hipec smo si v naših mislih lahko predstavljali težko delo spravila lesa po Dravi, tesanja lesa in obremenitev, ki jih je splavarjenje zahtevalo od naših prednikov. Sledil je flosarski krst s sprejemom novopečenih flosarjev v flosarski ceh in povrhu vsega še flosarska kava.

S splava smo se domov vračali polni novih doživetij in srečni, da smo lahko brezskrbno spet nekam šli.

Mojca Hrastnik