Delo je ena izmed človekovih potreb, ki nam daje občutek koristnosti in pripadnosti. Tega se pogosto pričnemo zavedati šele, ko nam zaradi bolezni ali staranja opešajo psihofizične sposobnosti. Tudi stanovalci Našega doma imajo kljub letom in kroničnim boleznim še vedno željo opravljati kakšno koristno delo, saj jih le-to dela srečnejše.

Izhajam iz kmečke družine. Smisel življenja mojih staršev je skrb za hribovito kmetijo in trdo delo od jutra do večera. Oče je letos dopolnil 92 let in je še vedno zelo aktiven. Pred nekaj leti je prestal težko operacijo s slabo prognozo – grozila mu je odvisnost od invalidskega vozička. Domači smo se z dejstvi nekako sprijaznili, on pa se ni vdal. »Kdo bo pa delal?« Neverjetno, koliko volje, truda in preproste kmečke logike je premogel. V njegovi glavi so se porajale neverjetne ideje o pripomočkih, s katerimi je vztrajno ohranjal in izboljševal svoje kondicijsko stanje in »ukazoval« svoji nogi, da se mora pričeti odzivati. Postopno se je njegov trud pričel obrestovati in po nekaj mesecih mu je uspelo, da se je postavil na noge. Danes je sicer težje pokreten, za hojo uporablja bergle, a te pri delu spretno zamenja za grablje, vile …  Rad se udeležuje izletov z upokojenci, pa tudi traktor ga še zamika. Kaj pa bolečine? Da, ima bolečine. Toda fizične bolečine je možno omiliti z analgetiki, psihične pa so mu odvzete z dejstvi, česa vse je še sposoben.

Zaposleni v domovih starejših občanov se pri svojem delu srečujemo tudi s populacijo, katere smisel življenja je bilo trdo delo. Naši stanovalci želijo biti koristni, želijo pomagati in kmalu ugotovijo, na katerem področju lahko zadovoljujejo te svoje potrebe. Že od samega začetka delovanja našega zavoda se tako stanovalci vključujejo v dela, kot so lupljenje jabolk, čebule, pospravljanje jedilnice itd.. Projekt »Zeleno« pa je z vključevanjem stanovalcev dobil še prav posebno noto.

Tudi na negovalni enoti je možno najti številne storitve, ki jih lahko opravljajo laiki. In najdejo se tudi stanovalci, ki želijo biti v bližini težko bolnega, nepokretnega, umirajočega …

Najtežje bolnih ni težko osrečiti. Pogosto potrebujejo le topel stisk roke, občutek prisotnosti,  

šepetajočo pesem ali molitev … In vse to zmorejo »naši angeli«: ga. Rozi  z neverjetno strpnostjo in ljubeznijo nahrani nepokretni stanovalki, g. Vlado s skromnostjo in predanostjo poskrbi za duhovne potrebe, ga. Poldka pripravi Helenco celo do petja, ga. Hermina spodbudi sostanovalce, da spijejo kozarec čaja, g. Albert pomaga kot prevajalec in še bi lahko naštevala. Naloga negovalnega kadra pa je predvsem v  koordinaciji, z željo po doseganju skupnega cilja – občutiti srečo z osrečevanjem sočloveka.     

                                                        Stanka Žičkar; vodja ZNO