Psi za komunikacijo z ljudmi in tudi drugimi živalmi uporabljajo drugačno vrsto signalov kot ljudje. Psi pač ne morejo govoriti, zato za umirjanje situacije ali opozarjanje na za njih stresne situacije uporabljajo različne miritvene signale (zehanje, oblizovanje, obračanje pogleda stran, stresanje, lajanje, renčanje). Žal jih veliko skrbnikov psov v resnici sploh ne zna prepoznati. Zaradi tega pri razumevanju odnosov pes – človek pogosto prihaja do težav. Vedenjske težave so po navadi odveč vsem skrbnikom, čeprav so v resnici ravno oni tisti, ki so odgovorni za njihov nastanek. Skrbniki psov v želji po hitrem doseganju rezultatov posežejo po metodah, ki temeljijo na povzročanju bolečine in ustrahovanju. Jasno je, da tak odnos s psom ni zdrav odnos in nikoli ne more temeljiti na zaupanju.

Če vzamemo za primer psa, ki na svojem dvorišču laja na mimoidoče, skrbniku pa s tem povzroča nemalo težav, tudi v medsosedskih odnosih, lahko hitro sklepamo, da prihaja do nejevolje.

Za odpravo nezaželenega vedenja se je potrebno najprej vprašati, zakaj do tega vedenja sploh prihaja. V konkretnem primeru je lajanje namreč le eden izmed miritvenih signalov in z lajanjem nas pes opozarja na morebitno nevarnost. Pes se lahko tudi dolgočasi in mu lajanje predstavlja vrsto »zabave«, laja pa lahko tudi zato, ker se v resnici boji in z lajanjem opozarja mimoidoče, naj se odstranijo. Z lajanjem se sicer negotov in boječ pes pred svojimi sovražniki  dela »močnega«.

Ker seveda vsi mimoidoči slej kot prej odidejo, je pes ob tem vedno znova nagrajen za svoje delo, torej lajanje. Dlje časa, kot se ponavlja določeno vedenje, bolj postaja zapisano v njegovih možganih, težje ga bo seveda odpraviti. Opažamo, da se veliko skrbnikov za odpravo nezaželenih vedenj  ob tem poslužuje zastarelih metod, ki temeljijo na kaznovanju in uporabi sile. Kako pa pes pravzaprav doživlja uporabo sile? Za primer vzemimo tepež s palico.

Pes opazi prihajajočega človeka in se zaradi zgoraj opisanih različnih razlogov prične zaganjati vanj in lajati, skrbnik reagira in ga opozori, naj se umiri. Pes z lajanjem seveda ne preneha, saj je v njegovem zapisu shranjeno, da bolj kot bo lajal,  prej bo »sovražnik«  odšel mimo. Poleg tega ne pozabite, da nas pes ne razume, saj ne govori našega jezika! Skrbnik vzame palico in psa udari po gobčku, pes se vrže na hrbet in se mu v strahu preda. V trenutku utihne, ker mu je skrbnik s palico povzročil bolečino.

Ta ukrep deluje le za kratek čas, saj po navadi  takoj, ko skrbnik odide stran, pes nadaljuje z lajanjem. Z uporabo kaznovanja, torej povzročanjem bolečine, dosegamo le strah, ki pa je prehodne narave. Poleg tega bo pes dolgoročno gledano vsak prihod mimoidočega povezal z bolečino. Pojavi se torej mimoidoči človek, lajanje, palica, bolečina. Čez čas ali ob kopičenju vseh teh zanj stresnih situacij je samo vprašanje časa, kdaj bo tudi sam odreagiral s silo, torej ugrizom. V vseh teh situacijah se namreč nenehno uči, da se lajanje ne obrestuje, saj je zanj v resnici kaznovan. Na kakšen drug način pa naj vam še pove, da ga je strah oz. da se ne počuti varnega ali da se nenehno zaprt na verigi oz. za ograjo počuti zdolgočasenega?

Od tod potem izjave skrbnikov, da njihov pes ni bil nikoli hud, ampak je bil celo življenje prijazen. Morda je nekoč bil, ampak ste ga vi naučili, da se prijaznost v tem primeru, torej lajanje, ne izplača.

Zamislite si, da hodite po ulici in pred trgovino vsak dan srečate osebo, ki vam potem, ko jo pozdravite, privošči eno klofuto. Tudi najbolj umirjen človek bi v tej situaciji občutil jezo, ponižanje in ne nazadnje strah. Trgovine tako ne bi več povezoval s pozitivno izkušnjo, temveč bi ob misli nanjo postal nejevoljen. Ker bi vedno ob vstopu v trgovino pričakoval klofuto, bi nekoč zagotovo ukrepal z napadom, lahko tudi brez predhodnega opozorila.

Zapomnite si, da je v življenju namesto uporabe sile dolgoročno vedno boljša preventiva. Če npr. veste, kdaj prihajajo obiski ali poštar, psa predhodno zaprite v miren prostor in ga šele nato, ko se umiri, izpustite. Z vzdrževanjem preventive boste postopoma spreminjali čustveno stanje psa. V pomoč so vam lahko priboljški. Psu jih vedno, kadar se približujejo obiski, natrosite v njegov prostor. Vendar pozor! Ne takrat, ko je pes že tako vznemirjen, da je pričel z lajanjem in zaganjanjem. V tem primeru ga s priboljški nagrajujete za njegovo lajanje! Prevzgoja s pomočjo pozitivnih metod (priboljškov, nagrade) je vedno uspešna le, če jo izvajamo postopoma, torej stran od motenj. Z majhnimi koraki bo pes sčasoma povezal, da prihod mimoidočega prinaša pozitivno izkušnjo, torej priboljške, in potreba po negotovosti in zaganjanju se bo iz tedna v teden manjšala.

Namesto palice si v prihodnje raje spravite v žep nekaj priboljškov in prestopite na dobro stran skrbništva psov. Pri tem ne pozabite, da je vzdrževanje preventive vedno na prvem mestu za doseganje dobrih ciljev pri vzgoji psa.

Poleg tega opozarjamo, da je tudi glede na Pravilnik o zaščiti hišnih živali vsakršno povzročanje bolečine ali poškodovanje psa kaznivo dejanje.

Katjuša Rajovec

Zavod Muri