Prva aprilska tedna smo lahko uživali v čudovitem jasnem vremenu in kdor je zvečer stopil ven, je lahko na nebu opazil, kako Luna kraljuje s svojim sijem. Sploh zanimiva je, tik preden vzide in tik preden zaide, ko njena barva dobi nadih oranžno-rumenih odtenkov. Tak prizor sem spremljal 8. 4. od 19.28 dalje, ko sem jo fotografiral z domačega balkona, medtem ko je vzhajala in se dvigala. Na priloženi sliki so štirje položaji Lune v razmiku približno dveh minut. Posneto pri gorišču 135 mm; f/5,6; 1/45 s; ISO1600.

Ob tem naj podam odgovor na prispevek »Koga moti osvetljen kulturni spomenik«, ki je bil objavljen v januarski izdaji Občinskega informatorja. Odgovor je, da moti marsikoga in marsikaj. Nočni čas je čas teme in to je skozi evolucijo postalo del narave. Vsaka umetna svetloba negativno vpliva na organizme in tudi na človeka. Mrčes obletava luči, dokler se ne izčrpa in umre, kar vpliva na živalske prehrambene verige. Ko ljudje spimo, se sprošča hormon melatonin, ki uravnava dnevno-nočni cikel telesa, deluje kot antioksidant in zavira razvoj raka. Če spimo v prostoru le s trohico svetlobe, se njegovo sproščanje ustavi in to ima posledice na kvaliteto spanca ter zdravje v celoti. Neprimerna postavitev obcestnih svetilk, osvetlitve objektov ter spomenikov in reklamnih panojev povzročajo t. i. svetlobno onesnaženje, ki ne le degradira naše zdravje in naravo kot opisano, ampak uničuje nočno nebo. To ni težava le astronomov pri opazovanjih in raziskavah. Temno nočno nebo je (oz. bi moralo biti) kot naravna dediščina, ki jo moramo ohranjati. Tako kot si želimo, da bodo prihodnje generacije znale občudovati naravo med sprehajanjem po gozdovih brez smeti in med kopanjem v neonesnaženih rekah, si moramo želeti, da bodo lahko občudovali lepoto vesolja na temnem nebu. Ravno cerkve in spomeniki so pereč vir svetlobnega onesnaženja, ker navzgor usmerjeni reflektorji svetijo naravnost v nebo in se gotovo nekaj svetlobe razprši mimo objekta. Za piko na i se pogosto uporablja (premočna) bela svetloba, ki se znatno močneje sipa v ozračju kot oranžna iz visokotlačnih natrijevih sijalk. 

Naj bo to v razmislek, ali so ponoči osvetljene cerkve in spomeniki res tako pogrešljivi. Tudi sam obiščem taborsko cerkev vsaj enkrat tedensko, ker je lepa sprehajalna točka in razmišljam o njeni zgodovini, markantnosti in delu pridnih rok, ki so jo zgradile ter obnovile. A naj zadostuje, da jo opazujemo podnevi. Ponoči pa naj bo tema, tako kot mora biti.

Krištof Skok