Danes, ko je naša domovina po stoletnih prizadevanjih končno postala tudi država, pa se do nje obnašamo kot razvajeni otroci, ko jim kaj ni pogodu. Žal se je res izkazalo, da smo leta 1991 naivno pričakovali, da bo potem, ko bomo postali sami svoji gospodarji, vse postavljeno na svoje mesto. Pregovorno pošteni in marljivi Slovenci smo namreč razloge za lastne težave in neizpolnjene težnje pogosto iskali v zunanjih dejavnikih, pa naj so bili to "ječa narodov", beograjska dvorna kamarila ali pa "nerazviti samoupravljavci" južno od Kolpe. V zadnjem času pa je na dnevnem redu neoliberalizem, ki ga "gnili Zahod" pod pretvezo varčevanja izvaža v naš raj pod Triglavom. Res je naš vsakdan vse prej kot rožnat in tudi perspektiva ni najboljša, vendar pa bi se morali zavedati, da domovina ni enako vsakokratna vlada. Vlade se (vsaj v demokratičnih državah) menjajo, domovina pa ostaja ena sama. Tudi precej večji narodi od slovenskega so izkusili, da je izgradnja urejene in stabilne države dolgotrajen proces. Če nam je torej država slaba mačeha, ne krivimo za to domovine, predvsem pa ne izgubimo upanja.  

Upam, da bo v prihodnje ob državnih praznikih podoba trga in naših vasi bolj prijazna in domovini v ponos. Tudi to je del naše kulture.

                                                           Franc Sušnik, župan