Lep in mrzel zimski dan je nas, gozdne škratke, spet privabil v gozd. Škratek Rudi nam je nekaj dni nazaj prinesel sporočilo, da si nekatere gozdne živali v teh dneh težko poiščejo hrano. Odločitev je padla. Gremo v gozd in jim nesimo nekaj priboljškov (koruze, korenja, semen, jabolk).

Pot nas je vodila proti hribu Rigl, kjer smo skupaj z našim gozdarjem ugotavljali, katere živali so v gozdu in kaj te živali sploh jedo. Ugotovili smo, zakaj je divji prašič najbolj okrogel. Zakaj le? Vse rad poje, kar najde, torej je vsejed. V gozdu pa živijo tudi mesojede in rastlinojede živali. Ker smo imeli s sabo kar nekaj hrane, smo pri raziskovanju ugotavljali, kam bi to hrano odložili, da jo bodo živali zagotovo našle. Po snegu smo iskali sledi, kjer se sprehajajo srne. Na travniku smo našli narobe obrnjeno travo, kjer so divji prašiči iskali črve. Na drevesu, kjer je bila smola, smo našli ščetine divjega prašiča. Ptica žolna si je v votlem drevesu naredila luknjo, ker je iskala hrano zase. Gozdar nas je naučil, kako lahko tudi mi ugotovimo, da je drevo votlo, čeprav ne slišimo tako dobro kot žolna in tudi nimamo kljuna, da bi vrtali luknjo. Po veliki smreki čudne oblike smo potolkli in zaslišali drugačen zvok kot na drugih drevesih. To je pomenilo, da ima v svojem deblu luknjo. Ob tej smreki smo si privoščili topel čaj, poseben čaj za srečo, ter se polni novih izkušenj in znanj odpravili nazaj proti vrtcu.

                                                                                         Gozdni škratki z Brigito in Nives