Okrogle obletnice so same po sebi zanimive, ker zaznamujejo obdobja z nekim začetkom in koncem.  Najlepše pa odzvanja 100-letnica tega ali onega dogodka.

Pred 100 leti je Leon Štukelj, rojen l. 1898, postal naš prvi zlati olimpionik. Na olimpijskih igrah, ki so potekale od 17. do 19. julija 1924 v Parizu, si je priboril prvo zlato medaljo v mnogoboju sedmih športnih disciplin (drog, bradlja, krogi, konj z ročaji, skok čez konja – vzdolž, skok čez konja – na širino in plezanje po vrvi).

Skoraj po 100 letih so letos ponovno potekale olimpijske igre v Parizu, od 26. julija do 11. avgusta 2024, torej samo teden dni kasneje. Letošnja udeležba je bila rekordna po številu udeležencev. Prva se je uvrstila med zlate olimpijce Andreja  Leški, judoistka iz Kopra. Sledil ji je srebrni Toni Vodišek v jadralnem razredu formula kite, ravno tako iz Kopra. Za njima pa že drugič pozlačena kraljica balvanov Janja Garnbret iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu.

Pomembna 100-letnica zaznamuje rojstvo trikratnega udeleženca olimpijskih iger  (leta 1948 v Sankt Moritzu, 1952 v Oslu ter leta 1956 v Cortini d'Ampezzo), junaka planiške Bloudkove »mamutske« skakalnice (tako so jo takrat imenovali), Janeza Polde, kar prevečkrat pozabljenega smučarskega asa med skakalci.

Prvič sem si ogledal planiške skoke leta 1960, kamor sva s sošolcem Jankom Lesjakom iz Tabora pripotovala s  »hlaponom«. Takrat se nama je uspelo povzpeti do odskočne mize, kjer je Janez Polda opravljal nalogo nadzornika odskočišča. Prijazno nama je pokazal, kako z zamahom zastavice sporoči skakalcu, da je skakalnica odprta.

V Občinskem informatorju, številka 88, z dne 29. 3. 2013, je Janko Križnik, prof. športa (žal danes že pokojni), v intervjuju s Tanjo Goropevšek izjavil: »Če govorimo o Vranščanih, bi izpostavil dosežke pokojnega Jožeta Pusovnika (Joški), ki je več let tekmoval v skokih na državnih prvenstvih in za tiste čase veliko dosegel. Njegov osebni in vranski rekord, dosežen leta 1961, je 54 metrov,  kar bi v današnjih časih pomenilo približno 100 metrov.« To rekordno znamko tistega časa je »Joški« postavil v Črni na Koroškem.

Ob letošnjem ogledu poletov v Planici so mi misli »odplavale« v petdeseta leta  prejšnjega stoletja, v obdobje med letoma 1950 in 1960. Takrat je bilo na Vranskem zgrajenih največ takšnih in drugačnih smučarskih skakalnic, na katerih so se »podirali« celo nekdanji svetovni rekordi: iz leta 1808 v dolžini  9,5 m in iz leta 1868 v dolžini 19,5 metra (z Norveške).

SKAKALNE SEZONE OD LETA 1950 DO 1960. LETA

Ob spominih na »Gorico Planico«, kot smo rekli na kratko, se je začel rojevati tudi ta zapis o smučarskih skakalnicah na Vranskem in dogodkih, ki so povezani s skoki. Poleg Gorice so bile tudi druge lokacije, kjer so se skakalnice gradile, topile in propadale zaradi zoba časa. V Planici so se mi obudili tudi spomini na takratne vranske in savinjske skakalce, ki so bili zame pravi Janezi Polde in mlajši Poldki, katerih skoki so bili bolj podobni frfotanju vrabčkov, padlih iz gnezda. K pisanju so me spodbudili tudi pogovori z nekaterimi legendami vranskega skakanja.

Zato sem avgusta letos po dolgem času obiskal vse nekdanje lokacije, kjer so bile zgrajene  skakalnice: od Lipe preko Gorice do Ilovice in Brodov. Moj spomin/pozabo glede skakalnic pa so mi osvežili in potrdili tudi zapisi iz beležk Janka Križnika, ki mi jih je poslala v vpogled nekdanja Vranšanka Polona Kremžar, poročena Lipovšek.

Poleg skakalcev z Vranskega so v tistem času tvorno sodelovali pri osvajanju športnih dosežkov tudi skakalci iz Tabora, Gomilskega, Prebolda in Braslovč. 

Če je bilo dovolj snega in pravega mraza, je bilo postavljenih večino »snežnih« skakalnic, ki so se stopile ob prvih spomladanskih sončnih žarkih. Za naslednjo sezono pa so ostale le tiste, iz lesa zgrajene skakalnice na Lipi, pri Štrajharjevih za Gorico in na Ilovici.

Sezoni 1951/52/53 – nad Terglavom na Gorici

K izgradnji skakalnice je pripomogel Jože Terglav (kovačev Joža), odličen smučar, mojster »kristjanov« in telemarka. Nad domačijo na Gorici je postavil  skakalnico, ki je »metala«, kot smo rekli takrat, celih 10 metrov. Posebnost skakalnice je bila v tem, da je imela dva hrbta z dvema doskočnima strminama.

»Uradno« tekmovanje je bilo na nedeljo, na dan, ko se je zbrala kar precejšnja množica navdušencev, tudi starejših. Svetovni rekord »9,5 m« so presegli  starejši in najboljši skakalci, med njimi tudi Dušan Novak, ki mu je bil vzornik Janez Polda. Mi Poldki pa smo pristajali na prvi grbini pri dolžini do 5 metrov. Ni kaj, bila je skakalnica, bila je tekma in bil je presežen »svetovni rekord«.

Sezona 1952/53 – pri Lukmanovih na Gorici

Za učence takratne nižje gimnazije je šola organizirala smučarsko tekmovanje. Proga za smuk je potekala od spomenika na Gorici ob Javorškovem gozdu do izteka nasproti Lukmanovih. Ob progi je bila zgrajena improvizirana snežna skakalnica, ki je glede na dolžino zaleta dopuščala skoke čez 15 metrov. Iz ohranjenega gradiva je razvidno, da je rekord skakalnice, 15 metrov, postavil Alojz Druškovič, ki mu je sledil Dušan Novak, oba takratna učenca nižje gimnazije, a po statusu že mladinca.

Zmagovalec v obeh disciplinah, smuku in skokih, pa je bil Žnidar iz Gomilskega.

Sezona 1953/54 – na Marelici

»Projektanta« skakalnice na Marelici sta bila brata Novak, Joško in Dušan. Ena skupina, predvsem mlajši skakalci, ki smo imeli smučarske »dile«, smo »preštamfali« zaletno strmino z vrha Marelice in skoraj do potoka Podgrajščice. Druga skupina pa je oblikovala odskočno mizo tako, da so namesto snega nalagali "butarice" skoraj en meter visoko in nanje nametali plast snega. Skakalnica je "nosila" okoli 18 metrov.

Skakalnica se ni stopila, ampak smo jo morali razdreti in vrniti butarice lastniku.  

Sezona 1954/55 /56/– Grilov grič v Brodeh

V beležki sem našel podatek, da sta bili v Brodeh postavljeni snežni skakalnici, prvo sezono za 10 metrov in drugo za okoli 15 metrov. S. Lipovšek, A. Druškovič, R. Vrbovšek in J. Pusovnik so bili prvi skakalci, ki so se pomerili na 15-metrski skakalnici.

Pod okriljem TVD Partizana so bila trikrat izvedena društvena tekmovanja za pionirje (Jože Felicijan, Roman Lazar, Dušan Šerko, Janez Praprotnik idr.), mladince (Joško Novak, Jože Lipovšek, Cena Praprotnik, Vili Brvar itd.) in člane (Franc Felicijan, Alojz Druškovič, Silvo Lipovšek, Avgust Pikl ...). Rekord skakalnice, 10 metrov, je slavil C. Praprotnik iz Brodov.

Sezona 1954/55 – pod Lipo na Vologi

Leta 1953 je bila velikopotezno načrtovana 60-metrska skakalnica pod Lipo na  Grašinarjevem »svetu« pod Smolnikom (Vologa), kar potrjujeta skica in zapis Janka Križnika.

Načrt za izgradnjo vranske mamutske skakalnice se ni uresničil. Kljub temu pa je Rajko Vrbovšek, moj sosed, pričel z akcijo izgradnje 25-metrske »velikanke«, na kateri bi bilo možno preseči svetovni rekord 19,5 m iz leta 1868 (dosežen na Norveškem v telemarku).

Veliko podpore pri postavitvi skakalnice so v delu in materialu nudili požrtvovalni Voložani; Blažetovi in Čulkovi. Na poskusnih skokih 21. 1. 1955 je Milan Marko iz Tabora (nekdanji Voložan) dosegel najdaljši skok 20 metrov, a  žal s padcem. Rekord je postavil J. Pusovnik s 17 metri.

Na »uradni« tekmi (27. 2. 1955) so skakali za Vransko: S. Lipovšek, R. Vrbovšek, J. Pusovnik in V. Cestnik. Tabor pa so zastopali: M. Marko, T. Marko, Z. Golob in A. Ribič.

Slavil je Zvonko Golob iz Tabora. Svetovni rekord tokrat ni padel. Tekmo so si ogledali tudi gledalci z Vranskega, nanjo so se pripeljali celo na saneh s konjsko vprego.

Do mesta, kjer naj bi bila zgrajena 60-metrska skakalnica, zgrajena pa je bila samo 25-metrska, sva se avgusta letos zapeljala s Florjanom Slapnikom iz Vologe, ki se še spominja pripovedi o 60-metrski skakalnici.

Sezoni 1955/56/57 – pri Štrajharjevih pod Gorico

Iskanje nove in daljše doskočne strmine, primerne za skakalnico, je rodilo sadove. Idejni »oče« je bil Janko Križnik, »motor« TVD Partizana in vseh športnih dogodkov na Vranskem. Pri Štrajharjevih za Gorico (danes Potrdin) je našel zelo primerno lokacijo z naletno strmino za 20-metrsko skakalnico. Graben, potok, ki priteče od vodnega zbiralnika »žegnani studenec«, je bil do izteka skakalnice premoščen z mostom iz debel dreves.

Otvoritev skakalnice je bila 5. februarja 1956, na njej so sodelovali samo skakalci z Vranskega. 12. 2. 1956 in 16. 2. 1956 sta sledili še meddruštveni skakalni tekmi. Skakalci na treh tekmah so bili:

Vransko: Dušan Novak, Silvo Lipovšek, Alojz Druškovič, Jože Pusovnik in Avgust Pikl.

Tabor: Alojz Ribič, Branko Lesjak, Zvone Golob in Lejko Strnad.

Gomilsko: Roman Cizej, Ivan Klinar in Janez Hočevar.     

Zmago je slavil Jože Pusovnik. Rekord skakalnice, 14,5 metra, je postavil Branko Lesjak iz Tabora.

Sezona 1956/57 – na Brišah

V zapisu Janka Križnika je tudi podatek, da je bila postavljena na Brišah 20-metrska skakalnica. Na njej je bilo 27. januarja leta 1957 organizirano meddruštveno tekmovanje za člane in mladince med skakalci iz Tabora in Vranskega.

Poleg Alojza Druškoviča, Silva Lipovška in Franca Felicijana so skakali še mladinci: Cene, Jože in Janez Praprotnik.

Za Tabor so skakali: Alojz Ribič, Branko Lesjak in Lejko Strnad.

Rekord, 14,5 metrov, je postavil Alojz Ribič iz Tabora.

Sezona 1958/59 – iz griča v grič za Gorico

Ker je skakalnica na Ilovici zahtevala večje priprave in skrb za varnost, je bila za šolsko mladino narejena skakalnica za Gorico. Tam so potekala predvsem šolska tekmovanja, tudi v tekih in smuku, kar je organiziral in vodil takratni učitelj športa Janko Križnik. Za skoke je izbral lokacijo, imenovano »iz griča v grič«. Zalet je bil speljan iz gozda med drevesi, v stilu slaloma, z iztekom v drugi grič kot v Innsbrucku. Skakalnica je nesla do 10 metrov v dolžino. Rekord je postavil  Dušan Šerko z  dolžino 8 metrov.

Sezone 1957/58/59/60 – na Ilovici

V jeseni leta 1957 se je pričelo s sekanjem drevja na zaletni strmini in postavljanjem lesene konstrukcije za odskočno mizo za 25-metrsko skakalnico v Ušenovem gozdu v bližini nekdanjega Mesičevega mlina na Ilovci.

Na otvoritvi skakalnice, 26. januarja, so nastopali skakalci z Vranskega, Tabora in Prebolda. Vransko člansko ekipo sta zastopala: S. Lipovšek in J. Pusovnik; mladinsko pa: J. Praprotnik.

Taborsko člansko ekipo so zastopali: Ribič, Kramar, Klinar; mladinsko: Lesjak, Strnad in brata Golob. Ekipo iz Prebolda pa: Petek (člane) in Pančur (mladince).

Skakalne tekme, tako društvene kot meddruštvene, so potekale še po letu 1960. Iz zapisa je razvidno, da je rekord skalnice (20,5 metrov) postavil leta 1958 A. Ribič iz Tabora. Tako je bil končno presežen svetovni rekord 19,5 metra iz leta 1868.

LIPOVŠKOV MEMORIAL

24. januarja 1960 je bilo organizirano meddruštveno tekmovanje na 25-metrski skakalnici na Ilovici. Posvečeno je bilo nekdanjemu skakalcu Silvu Lipovšku, ki se je smrtno ponesrečil leta 1958.

Člansko ekipo so zastopali: Janko Žilnik (Gomilsko), Jože  Pusovnik – Joški (Vransko), Branko Lesjak in Lejko Strnad (oba Tabor).

Predstavniki mladinske ekipe: Dušan Šerko in Franc Reberšek (oba Vransko) ter Hanza Debelak in Hančič (oba Braslovče).

Organizatorja TVD Partizana Vransko so zastopali: tehnični vodja Janko Križnik, sodniki Štefan Govedič, Cene Praprotnik in Dani Cizel, merilca Matko in Roman Lazar ter štarter Jože Felicijan.

Tekmovanje je potekalo v toplem in južnem vremenu, zato so bile temu primerne dolžine skokov. Med člani je slavil Janko Žilnik (Gomilsko), med mladinci pa Dušan Šerko.

VRANSKI SKAKALCI TISTEGA ČASA

Skakanje na smučeh na Vranskem sega še v predvojni čas. Takratni skakalci Jože Terglav, Vinko Praprotnik st. in Karel Golob st. so bili po vojni aktivni organizatorji smučanja.

Sledili so jim Alojz Druškovič, Jože Pusovnik - Joški, Silvo Lipovšek in Dušan Novak kot mladinci in pozneje kot člani. Nekoliko kasneje so »leteli« Gusti Pikl, Joško Novak, Jože Lipovšek, Vili Brvar in Cene Praprotnik.

Med številnimi Poldki pa smo bili predvsem navdušenci, ki so/smo se urili in tekmovali na manjših skakalnicah kot predstavniki društvenih pionirskih ekip in mlajših pionirskih ekip.  Najbolj sta izstopala Janez Praprotnik in Dušan Šerko, med pionirji pa Vinko Praprotnik ml.

Še nekaj iz »zakladnice« Janka Križnika, ki jih je po čudežu pridobila in ohranila Polona Lipovšek.

GOSTOVANJA

Poleg društvenih tekem se je ekipa skakalcev udeleževala tudi meddruštvenih tekem in nekateri celo državnih prvenstev. Iz zapisov je razvidno, da so:

·       2. februarja 1958 v Lokah pri Taboru  tekmovali A. Druškovič, Joški, S. Lipovšek;

·       13. marca 1958 so tekmovali na nočni skakalni tekmi v Kisovcu pri Zagorju, kjer je na 30-metrski skakalnici sodelovalo 45 skakalcev iz Ljubljane, Trbovelj, Zagorja, Kisovca, Velenja, Šoštanja, Vojnika, Celja, Gomilskega, Tabora in Vranskega;

·       se leta 1960 udeležili meddruštvenih skokov v Zagorju, kjer so med petimi ekipami dosegli 3. mesto.

V beležki J. Križnika je tudi podatek o nastopu Jožeta Pusovnika - Joškija in Franca Rebrška na državnem prvenstvu na 80-metrski skakalnici v Planici, kjer je Joški je dosegel solidno 29. mesto. Leto kasneje pa je na državnem prvenstvu  v Črni na Koroškem, na enako veliki skakalnici, s 54 metri postavil vranski rekord.

SKAKALNA OPREMA

Pravi skakalec je bil tisti, ki je imel pleteno kapo s cofom, pulover, po možnosti z nordijskim vzorcem, »špichozne«, gojzerice in očala ter veselje in korajžo za skakanje. Če pa tega nisi imel, je bila dobra tudi vsakodnevna oprema.

KONKURENTI ELANA

V čas opisa dogodkov spadajo tudi vranski izdelovalci smuči. Čeprav so se marsikje na podstrešju še našle smuči iz predvojnega časa, sta v »kolarski« delavnici, nasproti kovača Trglava,  mojster Herič in njegov sin Hinko izdelovala smuči pa tudi sani za takratne potrebe.

Namesto okovja pa sta sedlarski, jermenarski in tapetniški mojster Joško Pikl in njegov sin Ludvik po meri izdelovala usnjene jermene za pritrditev smuči na čevlje.

Brata Cvetko in Ivko Križnik, Telečnikar po domače, pa sta iz jesenovega lesa izdelovala »ta prave« skakalne smuči s štirimi žlebovi.

Tudi Avgust Pikl st., mizarski mojster, je za takratne potrebe izdeloval tako smuči kot sani. Za domače potrebe pa sta njegovemu delu sledila Gusti in Adi.

Ni kaj, povpraševanje trga opravi svoje, konkurenca pa nikjer ne škodi.

SPOMINI NEKDANJIH VRANSKIH SKAKALCEV

Z Alojzom Druškovičem sva pred kratkim v »Kavarni Vransko« obujala spomine na skakalne podvige izza časa takratne nižje gimnazije. Najbolj mu je ostala v spominu 25-metrska, pozneje metrska skakalnica na Ilovici. Med skakalci pa Joški in Silvo, s katerima so tvorili steber vranske članske ekipe petdesetih let. Največji vtis nanj pa je naredilo skakanje pod reflektorji na 60-metrski skakalnici v Kisovcu in v Črni na Koroškem, ki mu je vlila dokajšnjo mero strahu v kosti.      

Tudi Avgust Pikl se še živo spominja 20-metrske skakalnice pri Štrajharju, 15-metrske skakalnice v Brodeh ter 25-metrske na Ilovici. Pozabil pa ni tudi 10-metrske skakalnice »iz griča v grič« v neposredni bližini njegovega takratnega doma, kjer sta si, na veliko jezo očeta, z bratom Adijem kar med delom »privezala dušo«. Da jima je oče večkrat skuril smuči, pozneje pa jima naredil nove, ni bila nobena novost.

Joško Novak, nekdanji Vranščan, perspektivni skakalec (Dušanov brat,  član takratne državne reprezentance tiskarjev), se je kalil od pionirske pa vse do mladinske vrste na vseh skakalnicah Gorice. O koncu svoje skakalne kariere mi je povedal, kako se je na Marelici pognal po naletni strmini, odskočil, daleč poletel in nato pristal direktno na nosu. Iz nezavesti ga je prebudil glas zdravnika, dr. Edvarda Šerka, z za njega značilnim stavkom: »Ne bo mrčkal.«

Če potegnem črto pod skakalnicami, lahko rečem, da je bilo obdobje desetih let, od leta 1950 do 1960, pestro, uspešno pa tudi ustvarjalno ter prepleteno z vzorniki takratne svetovne smučarske srenje, med katerimi je bila Slovenija, kot je še danes, v samem vrhu na račun  mamutske skakalnice v Planici. Mi pa smo bili ponosni na vransko Gorico – Planico.