Z 9. na 10. september so nam iz zaklenjene garaže v Kapli ukradli avto VW Touran Cross, bele barve, star štiri leta. Mi pa smo mirno spali … Zjutraj smo se prebudili ter v običajnem ritmu pričeli s pripravami na običajen dan. Ob prvem vstopu v garažo se nismo niti zavedali razsežnosti dogodka, ki se nam je zgodil. Po klicu na 113 in totalnem šoku so se pri nas zvrstili kriminalisti, forenziki in policisti, ki so svoje delo opravili strokovno in korektno. Z eno pomanjkljivostjo … doslej niso vprašali, če za krajo koga sumimo. Nemudoma smo aktivirali svojo socialno mrežo in po celi Sloveniji poslali obvestila o kraji.

Vse kaže, da smo bili žrtev organizirane združbe, ki je natančno preučila naš bioritem, nas opazovala, nam sledila, prežala na priložnost, poskrbela, da smo izdatneje spali, vlomila v moj dom, prelepila senzorje, razbila moteče luči, rolo vrata garaže ročno dvignila, 1700 kg težak avtomobil vzvratno porinila na plan ter s plenom izginila v deževno noč. Dvanajst ur pred dogodkom smo napolnili rezervoar, kar jim je omogočilo v enem mahu prepeljati razdaljo 900 km. In vedeli so, da je tank poln!!! (Big brother is watching you / Veliki brat te opazuje.)

Staro pravilo je, da je kriminalec korak pred policisti in prepričani smo, da je tudi tokrat tako. Teorija, ki jo razvijajo policisti, da tatovi avto še dan ali dva premikajo po parkiriščih, zato da se prepričajo, da ni vgrajene sledilne naprave, je zastarela. Za »hlajenje vroče robe« imajo debelostenske komore, ki zavrejo vsak signal.

Naš avto je v sredo zjutraj postal le statistični podatek. »Kurji tatovi« so dobili drobtinice. Za prihodnje poletje, ki bo zagotovo lepše kot letošnje, imajo moja ter moževa sončna očala, zdravstvene izkaznice za kakšen tramal ali apaurin, z otroškimi bančnimi karticami sta si »kapucarja« ob 3.29 uri privoščila obisk bankomata pri Tušu na Vranskem, za prihajajočo hladno jesen sta tudi oblečena (v naše jesenske jakne), če pa ju vmes tišči na potrebo, sta v otroški torbici našla vlažilne robčke.

Organiziranci so potrebovali točno ta avto, s karakteristikami, ki jih je avto imel. Naročnik ga je potreboval. Verjetno za luksuz. Nam je bil edini avto, zaslužen s poštenim delom, ki smo ga potrebovali za vsakdanje potrebe velike družine, za prevoze nas in naših otrok v šolo, službo ... Mogoče je končal v rezervnih delih ali pa njegova karoserija, morda motor, krasi drugega tourana v Zagrebu, Bukarešti ali kje drugje.

Ni se dobro izteklo tistim, ki so se v naših krajih ukvarjali s tovrstnimi posli. Vzela jih je noč, saj za Big brotherjem pride še Big, big brother. Zagotovo bo takšen epilog doletel tudi organizirance, ki so izginili z našim avtom.

Občanom pa v vednost tale resnica, ki sem jo prejela v enem od povratnih sporočil na temo kraje. Če želijo tvoj avto, ga bodo dobili, NIČ jih od tega ne odvrne. Edina zaščita, ki je na razpolago zame in zate je, da ne živiš predvidljivo, da hodiš po svetu z odprtimi očmi in da dobro pomniš, kdo vse je bil v zadnjem času v  tvoji bližini.                                                                                                     

MOJCA HRASTNIK