Kdaj ste zaslišali klic s hribov in gora? Od kod ljubezen do planinarjenja?

Bolj pozno sem slišal ta klic. Ko smo bili mladi, je bilo treba delati, za šport in hobije ni bilo časa. Po služenju vojaškega roka so me za hribe navdušili planinski prijatelji. Najprej sem spoznal Franca Čulka, s katerim sva šla leta 1959 prvič na Triglav. To je bila moja prva planinska tura. Sicer je bila kar zahtevna tura, je pa bil Triglav kot Brezje. Če v tistih časih nisi šel na Brezje, nisi bil Slovenec. Za Triglav pa to velja še danes.

Ste šteli, kolikokrat ste osvojili Triglav?

Do dvajset sem štel, potem sem spoznal, da so drugi hribi še markantnejši in lepši. Triglav je tako pristal na stranskem tiru.

Je pa z vašo spodbudo in spremstvom skoraj vse vaše sorodstvo osvojilo Triglav.

Družina pa tudi ostali. Največkrat pa sva šla s Poldom Felicijanom, potem se je on odločil za alpinizem. Sam se nisem odločil za to smer, je pa moj najvišji osvojeni vrh Mont Blanc. Kot prva Vranšana sva ga osvojila s Tonetom Sitarjem.

So me pa doma podpirali. Ko sta hčeri še hodili v šolo, sta šli večkrat z mano v hribe. S študijem in službo nista imeli več časa, navdušenje ju je pa tudi minilo.

Vsaj en »izlet« v alpinistične vode ste pa imeli. Mislim na Triglavsko severno steno.

Do tega je prišlo v hecu. Prijatelj me je večkrat nagovarjal, da osvojim Triglav preko Severne stene, a se iz previdnosti nisem mogel odločiti. Enkrat me je pa poklical, da gre v spremstvu še enega izkušenega alpinista in naj se jima pridružim. Moral sem se zelo hitro odločiti. Pristal sem in v Steno smo se podali po Nemški smeri, ki je srednje zahtevna. To je bila moja zadnja tura na Triglav. Pri sedemdesetih letih. Bila je zelo zanimiva izkušnja in pika na i mojemu planinstvu.

S katerega hriba ste nazadnje gledali v dolino?

Nazadnje sem bil na Krnu. To je bil društveni planinski izlet. Po upokojitvi leta 1995 sem veliko hodil v hribe. Ker se mi je zdelo premalo izletov v okviru našega društva, sem se priključil še Planinskemu društvu Zlatarne Celje. Približno deset let sem bil še njihov član. Žal se je predsednik omenjenega društva nad Tamarjem smrtno ponesrečil in tako smo z izleti končali. Zanj je bil usoden zdrs.

Kaj vam pomeni biti planinec?

Vsak mora imeti kakšen hobi. Kot avtoprevoznik sem bil ves čas »na riti«. To je bilo potrebno nekako nadomestiti. Z drugimi športi se nisem ukvarjal. Hribi pa so mi odgovarjali v psihološkem oziru in me navdušili kot ljubitelja narave. Cvetje, lepota narave.

Kako bi vaše planinske začetke primerjali s planinarjenjem danes?

Včasih smo bili večji ljubitelji narave kot danes. V hribe smo šli kot na romanje, z navdušenjem. Danes ne vidim tega navdušenja.

Oprema je danes boljša, pravi planinci so dobro opremljeni. Včasih sploh nismo vedeli, kaj je čelada. Imeli smo kakšno vrv, obvezni pa so bili gojzarji. Danes gredo v hribe kar v lahki obutvi. Včasih so bili dokolenke in gojzarji obvezni ne glede na letni čas. Danes hodijo bolj zaradi hvalisanja.

Kaj vam je bilo pomembnejše – pot ali cilj?

Sama pot. Če je lepo vreme in je razgled, je na vrhu čudovito. Je pa na sami poti veliko več lepih doživljajev. Včasih smo šli v hribe ob vsakem vremenu in če z vrha nismo videli nikamor, je bilo na poti še toliko lepše.

Bili ste med ustanovnimi člani Planinskega društva Vransko-Tabor leta 1969. Kako se spominjate ustanovitve in začetkov društva?

Združili smo se s Taborčani, ker je bilo ljubiteljev narave samo na Vranskem ali samo v Taboru za ustanovitev društva premalo. Navdušeni planinci, Tone Sitar in bratje Marko, so bili iz Tabora, na Vranskem je bil najbolj zavzet Golavšek, ki je tudi dal idejo za ustanovitev društva.

Takrat je bil hrib Vranšanov Menina, z izgradnjo planinskega doma je ta naziv dobila Čreta. Zelo hitro po ustanovitvi društva ste zgradili dom.

Hoteli smo imeti svojega. Na Menini dom upravljajo Zgornjesavinjčani, Vransko pa si je tudi zaslužilo svoj dom.

Kako ste prišli do zemljišča?

Golavšek in Punčoh s Črete sta bila lovca. Veliko sta se družila in tako je Punčoh brezplačno odstopil zemljišče za kočo.

Se spominjate prve delovne akcije oz. začetkov gradnje?

Ko smo imeli zemljo, smo kar začeli delati. Prva akcija je stekla na nedeljo. No, tudi vse nadaljnje delo je potekalo ob nedeljah, saj so bile sobote takrat še delovne. Gramoz smo vozili iz Kokarij. Do križišča pod Skoki sem ga pripeljal s tovornjakom, Punčoh, ki je že imel traktor, pa naprej do parcele. Zadnjih petsto metrov namreč ni šlo s kamionom.

Gradnja je temeljila na donatorstvu in prostovoljstvu. Si danes še predstavljate delo na t. i. prostovoljni pogon?

Zelo težko. Ne vem, če bi na takšen način kaj nastalo. Sam sem največ pomagal s prevozi. Vse sem opravil za hobi, brezplačno. Danes gre vsem za zaslužek.

Takratni predsednik društva je ob otvoritvi doma dejal, da le-ta predstavlja »še en spomenik za vse gorje, ki ga je Čreta preživela med NOB«. Tudi poimenovali ste ga Planinski dom 1. štajerskega bataljona na Čreti. Se spominjate, kdo je določil ime? Ste ga planinci uporabljali?

Mi smo rekli kar koča na Čreti. Dolgega imena nismo nikoli uporabljali. Sicer je bilo več variant, da je dom, ne koča.

Od lanskega leta se uradno imenuje Planinski dom na Čreti. Kaj menite o preimenovanju?

Prav je, da se imenuje tako, kot se uporablja. To vidim tako, kot je pri poimenovanjih krajev. Na primer: včasih je bil Sveti Jurij, zdaj je pa Tabor.

Desetega septembra bo minilo 50 let od odprtja. Kakšni občutki vas prevevajo?

Najbolj se spominjam danskih študentov, ki so prišli na Čreto na odprtje doma. Ves mesec so bili v Podgradu, pa so prišli pogledat. V spominu so mi ostali zato, ker so vsi imeli nahrbtnike in so že na Vranskem zaradi tega izstopali. V hribe smo takrat že hodili z nahrbtniki, drugače pa ne. Planinci smo si jih tudi za pot na Čreto oprtali na hrbet, ker kuhinje v domu še ni bilo. Na voljo je bila samo pijača. Bilo je zelo dobrodošlo, če je imel kdo kakšno salamo v nahrbtniku.

Dom ste zgradili zelo hitro in ga do danes tudi že prenovili, dozidali – kaj je drugače od prvotne izgradnje?

Enkrat smo ga širili, drugič dvigali, tako da je sedaj pravi dom. Prej je bila bolj koča. Osrednji prostor je enak kot na začetku. Dozidali smo severno stran, klet je povečana, tako da je sedaj podkletenega pol doma. Zgoraj smo pa tudi dobili dodaten prostor za sobe, poleg že prej obstoječih skupnih ležišč. Potem pa še kuhinja in terasa na zahodni strani. Kuhinja je začela obratovati s prvima oskrbovancema v devetdesetih letih, če se prav spominjam.

Gledano z infrastrukturnega vidika so z izgradnjo doma pridobili tudi Čretlani. Kakšno vlogo je tu odigralo društvo?

S skupnimi močmi je bilo vsekakor hitreje in lažje. Takrat je bila cesta samo do Ropasije, do Črete smo jo gradili skupaj. Ves material smo vozili iz Kokarij. Voda in elektrika sta osnova. Oboje je bilo speljano do Črete, planinci smo morali samo dom priključiti. Tudi telefonski kabel je bil od Ropasije do Črete že položen v zemljo, skupaj pa smo delo dokončali, da so vse hiše prišle do telefona. Domačini so lažje uspeli pri pridobitvi nepovratnih sredstev, delali smo pa s skupnimi močmi.

Katere funkcije ste opravljali v društvu?

V upravnem odboru sem bil skoraj ves čas. Ko smo ustanovili markacijski odsek, sem postal markacist. Bilo nas je več, a smo morali najprej opraviti tečaj. Potem so se oblikovale gorske straže, kamor sem se  tudi priključil.

Kaj ste počeli v okviru gorske straže?

To je kot nekakšna vzgojna funkcija. Namen je bil osveščati ljudi o varovanju narave, da se ne trga cvetja in podobno. Zgolj opozorilo, nič sankcioniranja. Straža je bila značilna bolj za visokogorje, npr. planike so bile markantne in mamljive. Že tako so bile redke in še tiste so izpulili. Če si koga videl, si ga opozoril.

Bili ste tudi predsednik društva?

En mandat sem opravljal tudi to funkcijo, a sem največ delal in pomagal društvu s kamionom. Tega je bilo precej, sploh ko še ni bilo ceste in se je vozil material iz Kokarij. Štirideset kilometrov na eno stran.

Kako pa ste pristali med markacisti?

Če se dobro spomnim, smo markacistični  odsek osnovali okrog leta 1980. Pokazala se je potreba, saj poti niso bile označene. Domačinom to ni povzročalo težav, drugim planincem pa, saj niso vedeli, v katero smer naj gredo. Za to delo smo se odločili tisti bolj zagnani.

Je bilo potrebno izobraževanje? Ali lahko postane markacist vsak, ki ima željo, ali je potrebno izpolnjevati kakšne pogoje?

Tečaj je potekal nekaj vikendov. Nič posebej zahtevnega, seznanili smo se s smernicami za delo. Glavni mentor je bil Božo Jordan iz Šempetra. Poleg tečaja ni bilo posebnih pogojev. Biti moraš ljubitelj narave. Redki so tako zagnani, da bi si to želeli. Delo ni tako enostavno.

Kaj vse pa počne markacist?

Poleg označevanja poti z markacijo, predvsem na križiščih, je potrebno skrbeti tudi za urejenost poti. Če se je čez pot podrlo drevo, ga je bilo treba odstraniti. Utrditi pot, če jo je voda po kakšni ujmi uničila. Ali narediti »stopnice«, če je bil zelo strm odsek. Delo markacista je predstavljalo neko obvezo. Če nisi bil ažuren oziroma nisi vedel, da je nekje pot poškodovana, so nas dali kar v časopis.

Ste markiranje opravljali samo na območju lastnega društva?

Tako je, razen če so nas poklicali kam na pomoč. Drugi so prišli pa k nam. Na primer Žlajfa na Brišah je hudourniški odsek, kjer je bilo po ujmi vedno razdejanje in je popravilo zahtevalo več ljudi. Včasih smo sodelovali tudi z lastniki gozdov. Markacist mora vsako leto narediti pregled poti in jih po potrebi obnoviti. Če so pa kašne ujme, pa še vmes.

Letos tudi Knafelčeva markacija praznuje 100 let.

Sem opazil na televiziji.

Ste se kdaj izgubili?

To se pa ni smelo zgoditi. V Avstriji na brezpotjih so se sicer dogajale različne stvari, ampak nič resnega.

Katera pot v naši občini vam je najlepša?

Zelo lepa je pot na Menino.

Kaj pa v slovenskem oziru?

V Sloveniji je zame najlepša pot na Vošco, ki sploh ni markirana. To je v Karavankah. To je zame najlepši vrh, s katerega so tudi čudoviti razgledi na obe strani slovensko-avstrijske meje. Kot planinec sem videl Slovenijo in veliko drugih krajev, veliko smo hodili po Dolomitih, bili v Avstriji. Lahko rečem, da so slovenske gore ene najlepših na svetu.

Zanima me vaše mnenje o toliko pogorelih planinskih kočah v zadnjem času.

To se mi zdi zelo čudno. Tega včasih ni bilo, vsaj ne tako pogosto. Zdi se mi zelo sumljivo. To so bolj ali manj zastarele koče in je to očitno najlažji način priti do nove. Ne vem, če je res tako, samo razmišljam.

Nabralo se je nekaj križev, korak se je upočasnil. Vam manjkajo pobegi v hribe in s čim ste jih nadomestili?

Imam obrabo kolen, ne morem več hoditi. Grem tja, kamor se lahko pripeljem z avtom. V pokoju sem začel pa kmetovati. Zelo rad vrtnarim, imam tudi sadovnjak. Rad pa grem tudi na kak krajši izlet.

Vse življenje sem zbiral razne članke in jih shranjeval v en predal. Zdaj to prebiram in urejam. Malo gledam televizijo, a največ je vredno, kar je napisano.

Kako pogosto še obiščete Čreto?

Vse manj. Največ trikrat, štirikrat letno. Peš ne morem, z avtom pa nima smisla.

Vaša zadnja misel naj bo namenjena petdesetletnici doma in sedanjemu vodstvu društva.

Vesel sem, da delo napreduje, da se koča širi, posodablja, da ima stalnega oskrbnika. To je garancija za naprej. Da bo tako, kot mora biti.

Tanja Goropevšek