Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za sreda, 28.06.2017

pretežno oblačno
Popoldne bo na vzhodu sprva še sončno in vroče, drugod bo spremenljivo oblačno. Krajevne padavine, deloma nevihte se bodo krepile in postopno širile proti vzhodu. Pihal bo južni do jugozahodni veter. Najvišje dnevne temperature bodo od 23 do 30, na vzhodu do 32 stopinj C.
16°C | 29°C
četrtek, 29.06.2017
16°C | 25°C
petek, 30.06.2017
11°C | 26°C
sobota, 01.07.2017
15°C | 25°C
nedelja, 02.07.2017
12°C | 25°C
Opozorila
Sreda, 28.6.2017 ob 16h
Do sredine noči so ob nevihtah še možna krajevna neurja, predvsem z močnejšimi sunki vetra in nalivi.
16°C
29°C
pretežno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Intervju

KAR PREDLAGAŠ, UDEJANJI, NI DOVOLJ, DA SAMO ......


INTERVJU

| |
22.02.2013      11:11
A A

KAR PREDLAGAŠ, UDEJANJI, NI DOVOLJ, DA SAMO GOVORIŠ


Pogovor z Ivanom Brišnikom


Deli:

V tokratni številki objavljamo intervju še z enim čilim jubilantom naše občine. Danes, na dan izida Občinskega informatorja, praznuje 85 let Janez Brišnik. G. Ivan, kot ga večina pozna, je sicer rojen na prestopni dan. Njegova »edina smola« v življenju je namreč ta, da se v resnici postara le vsaka štiri leta. Je mož, ki je in še pušča pomemben pečat v občini Vransko. Bil je predsednik krajevne skupnosti, dolgoletni predsednik kulturnega in gasilskega društva, sodeloval je pri obnovi cerkva in še in še. Kljub vsem funkcijam, ki jih je opravljal v življenju, mu največ pomeni družina. Z ženo sta videla lep kos sveta in veliko lepega doživela. Vesel je, da mu služi zdravje, zimske dni rad posveča branju. V največje zadovoljstvo pa so mu vnukinje, katerim se bo kmalu pridružila še ena ali pa vnuk. Vse najboljše, g. Ivan. 


Ko sem se pripravljala na pogovor, sem ugotovila, da sodite med smolčke. Praznujete rojstni dan 28. 2. ali 1. 3.?

28. februarja.

Ste se že kdaj udeležili množičnega praznovanja, ki ga organizirajo za slovenske smolčke?

Ja, trikrat sem dobil vabilo. Udeležil sem se praznovanja na Ljubljanskem gradu, na Bledu in v Ljubljani. Na Ljubljanskem gradu in na Bledu je bilo zelo lepo, v Ljubljani pa je šepala organizacija, čutilo se je, da organizatorja zanima predvsem honorar.

Ste se kdaj v življenju počutili prikrajšani oz. ste kdaj videli razlog za smolo v rojstnem datumu?

Ne, nikoli. To je povsem naravna zadeva, rodiš se, ko se rodiš.

Ali je tisto praznovanje vsaka štiri leta kaj posebnega?

Ne, nič posebnega, si pač rojen na tisti dan. V službi smo bili trije rojeni na isti datum, le letnice so bile različne. Smo se pogovarjali o tem, nihče pa ni temu pripisoval posebnega pomena.

Kako in kje pa ste preživljali otroštvo?

Rodil sem se kot četrti otrok od devetih. Pred mano so bili Pepi, Vidko in Mici. En brat je umrl star en teden, a se ga še vedno spominjamo, najstarejši brat je umrl pri 33 letih za rakom, drugi najstarejši je umrl v 82. letu, vsi ostali, trije bratje in sestri Trezi in Mici, smo še živi.

Otroci smo se imeli zelo radi, imeli smo zelo dobrega očeta, tudi mamo, a je bila zelo stroga. Tudi natepla nas je, oče se je vedno potegnil za nas in ji govoril, da mora naša dejanja sprejeti z razumevanjem.

Oba smo imeli zelo radi. Oče je bil res enkraten človek, med nami ni delal razlik, smilil pa se mi je, ko je razlagal, kaj vse je preživel med vojno. Ko se je začela prva svetovna vojna, je bil star 14 let, naslednje leto je že moral k vojakom. Kasneje si je želel, da bi obiskal vse lokacije, ki jih je prehodil kot vojak. Tega ni dočakal, sam sem si vse to ogledal in ne morem verjeti, kako je zmogel.

Osnovno šolo sem obiskoval na Vranskem. Učil sem se zelo rad in kadar je šla mama v šolo, je vedno prišla domov dobre volje, ker so me pohvalili. Obljubili so mi nadaljevanje šolanja v gimnaziji, a je vojna to preprečila. Še danes se spomnim, kako nam je ravnatelj Sevnik leta 1941 na šolskem dvorišču povedal, da šole od jutri ne bo več in naj nikoli ne pozabimo, da smo sinovi in hčere slovenskih mater in jezika. Po vojni sem končal srednjo šolo. Za tiste, ki smo že bili polnoletni, je potekala v intenzivni obliki, saj smo imeli pouk cele dneve in smo predelali program nižje gimnazije v enem letu.

Vašo poklicno pot so zaznamovale finance.

Leta 1949 sem bil nastavljen za uslužbenca tedanje občine Gomilsko. Po štirih letih sem se zaposlil v Kmetijski zadrugi Gomilsko, najprej kot računovodja, po dveh letih pa kot upravnik. Po združitvi zadrug sem bil leta 1961 premeščen na upravo KZ Savinjske doline v Žalec, kjer sem bil finančni uslužbenec in sem vodil vodstveni resor v Interni banki Hmezad Žalec. Leta 1975 sem se prestavil v Hmezad Agrino Žalec, kjer sem delal kot finančni direktor petnajst let, vse do upokojitve. 

Lastno družino ste si ustvarili z ženo Ani v Prekopi.

Najprej smo živeli na Gomilskem, kjer sta se rodila prva dva sinova. Vedno pa sem imel stike z Vranskim, saj sem imel zelo rad domači kraj. Vedel sem, da si bo treba ustvariti dom, vleklo me je na Vransko, iskal sem parcelo, petkrat sem po dolgem in počez pregledal celotno območje, a nihče ni bil pripravljen prodati. Ko sem nekega dne obiskal domače, so mi starši rekli: »Ja, Ivan, zakaj pa si ne bi tule dol? Vedno sva mislila, da bi si eden od vas tu postavil hišo.« Prej mi kaj takega ni prišlo niti na kraj pameti, mislil sem si, kaj bo rekel brat France. En mesec sem premišljeval, niti ženi nisem povedal. Ko sem se odločil, sem ji povedal, a ji ni bilo najbolj všeč. Medtem pa nam je še na Gomilskem ena gospa ponudila parcelo, češ da se vsi strinjajo in če hočemo, si lahko zgradimo hišo.

Obveljala je Prekopa, kamor smo se preselili leta 1969. Nekaj let kasneje se je rodil še najmlajši sin.

Tri mandate ste bili predsednik Krajevne skupnosti Vransko. Kaj so bile prioritete vašega dela?

Naredili smo preko štirideset omembe vrednih projektov. Oblikovali smo program dela, ki smo ga vsestransko zasledovali in izvajali. Najprej smo se lotili asfaltiranja pomembnejših cest.

Še pomembnejša naloga je bila izgradnja novega vodovodnega zajetja, saj je vode poleti primanjkovalo. Ugotovili smo, da bi zadoščalo dodatno zajetje v Merinci. Vode je bilo dovolj, nismo pa imeli izvajalca del. Po nekem srečnem naključju je prišel do mene gospod, ki je imel skupino delavcev. Dogovorili smo se v obojestransko zadovoljstvo in dela so stekla. Vsaka hiša je bila obremenjena za določeno vsoto in delo smo pripeljali zelo uspešno do konca, da je bilo poleti dovolj vode tudi v Čepljah, Prekopi … Moram pa povedati, da so Vranšani takrat tako nasprotovali, da se ne da povedati. Na enem sestanku pa sem povedal, če hočejo spet preprečiti Prekopi tisto, kar ji pripada, kajti v Prekopi se je pred vojno zelo razširil tifus zaradi okuženih cevi. Takrat so imeli v Prekopi že ves material za obnovo vodovoda in ker so Vranšani nasprotovali, ga je takratni župan Košir podaril Vranskemu. Ljudje ga že tako niso marali, s tem pa se jim je še bolj zameril.

Nadaljevali smo z obnovo šole, kjer so bili ponovno na pol narejeni projekti, denarja pa ni bilo. Izpopolnili smo načrte, dodali dve učilnici, telovadnico ter pridobili soglasje kamniške občine za sofinanciranje projekta, saj so v šolo na Vransko hodili tudi otroci z njihovega območja.

Istočasno je župnija hotela v farni cerkvi nadomestiti zvonove, ki so bili odvzeti med vojno. Takrat sta bila duhovnika g. Rutar in kanonik g. Karo. Oblast je temu zelo nasprotovala, z g. Rutarjem sva bila klicana v Žalec v pisarno predsednika občine. Tam sva bila od 8. ure do 12.30. Prepričevali so naju, da zvonov ne bo. Rekel sem mu, naj nas pustijo, da bomo oboje naredili sami. Tako so naju ob 12.30 le spustili domov. To so bili najhujši politični pritiski, potem jih skoraj ni bilo več.

Ko smo končali s tem, je inšpekcija prepovedala uporabo kulturnega doma. Na temeljih starega Slomškovega doma smo zgradili novega. Predstavniki v okviru takratne žalske občine se niso strinjali, da bi na Vranskem imeli nov kulturni dom in ko sem že pred izgradnjo lobiral za denar, ga niso dali. Nekaj je dala KS, veliko smo zbrali sami, še vedno pa ni bilo dovolj. Takrat sem ogromno hodil v Ljubljano na ministrstvo za kulturo oz. takratno kulturno skupnost, kjer so me spodbujali in povedali, da bo nekaj morala prispevati tudi žalska kulturna skupnost. Ko sem šel s to novico h g. Razboršku, me je ta ostro besedno napadel in povedal, da nikakor ne. Zopet sem šel v Ljubljano in povedal za novonastalo situacijo.

Nato je moral žalski župan Gorišek sklicati sestanek z vsemi vpletenimi in gospodje iz Ljubljane so Žalčanom povedali, kako lahko nasprotujejo, če smo toliko naredili sami. Dejali so, da bo država prispevala dodatno še toliko, sami bodo dali toliko, Žalec pa mora dati toliko. Res je bilo tako in finančno smo rešili kulturni dom.

Moram pa povedati, da smo imeli navado, da smo po vsaki končani akciji zbrali in pregledali vso dokumentacijo in jo arhivirali.

Ko sem videl finančno rešitev kulturnega doma, smo zgradili še mrliško vežo.

Nato smo s sredstvi iz samoprispevka zgradili zdravstveni dom. Ko smo uspeli s tem, se je pokazal že nov problem. Na Vranskem so zaprli in prodali gasilski dom. Strinjali smo se, da Vransko ne more biti brez gasilskega doma in da bo izkupiček od prodaje starega osnova za začetek gradnje novega. Tako smo zgradili prizidek pri sodniji (danes vrtec) in rešili problem. Krajevna skupnost je pomagala tudi pri izgradnji gasilskega doma na Ločici in Tešovi.

Na Vranskem se je uredila cesta, pločniki, javna razsvetljava.

Velika akcija je bila tudi izgradnja ceste na Čreto, posebej zahteven je bil projekt cesta do Tešove. Zadeva bi padla v vodo, če ne bi g. Žužej pristal na zamenjavo zemlje, da se je potem cesta speljala po njegovi parceli.

Moja največja zamera županu Sušniku je ta, da je denar, to je 136 milijonov takratnih tolarjev, ki jih je Občina Vransko ob gradnji avtoceste dobila kot nadomestilo za spremembo namembnosti po katastrski občini Prekopa, namenil asfaltiranju ceste Vransko-Čreta. Moram poudariti, da temu nismo nasprotovali, ker je Občina obljubila, da bo ta denar nadoknadila iz svojih virov in poskrbela za prepotrebno komunalno ureditev vasi Prekopa, kar pa se ni zgodilo.

Prej sva govorila, da ste bili poklicno povezani s financami. Vaše življenje pa niso zapolnjevale samo suhoparne številke, ampak ste bili zelo dovzetni za delovanje na področju kulture – oživili ste kulturno društvo, poskrbeli za množičnost kulturnih dogodkov, skrbeli za ohranjanje kulturne dediščine …

Na področju kulture je bil zelo priden Franci Poznič, ki pa po bolezni ni mogel več opravljati funkcije. Nasledil ga je Janez Kozmelj. Pred njim je društvo redno predvajalo filme … Društvo je začelo ugašati, financ ni bilo, nekega dne je prinesel ključe in povedal, da ne bo več predsednik.

Bil sem na KS, videl sem, kaj se dogaja. Vedeli smo, da mora funkcijo nekdo prevzeti, člani so bili izvoljeni, predsednika pa ni bilo več. G. Sušniku smo dali nalogo, da skliče odbor in da začne društvo delovati. Kljub prigovarjanju ni naredil ničesar. Nato sem kot najstarejši sam sklical odbor. Ker funkcije ni hotel prevzeti nihče, sem jo začasno sam.

Uredili smo knjižnico in delali tisto, kar počne danes ZKTŠ. Treba je bilo delati. Iz prvega mandata je nastal drugi in tako naprej. Za mano je funkcijo prevzel Janko Reberšek.

Vidnejšo vlogo ste odigrali tudi na področju gasilstva.

Krajevna skupnost je bila odgovorna, da je vse delovalo. Predsednik PGD Prekopa je bil takrat Karel Goropevšek, ki je bil star 70 let. Ko sem videl, da so mu po krivici začeli metati polena pod noge, smo na občnem zboru sprejeli, da ga razrešimo funkcije in ga izvolili za častnega dosmrtnega predsednika društva.

Nekateri so se silili v ospredje, a so samo govorili, ničesar pa ne bi naredili. Zopet sem videl, da je treba nekaj narediti, zato sem se ponudil za predsednika za eno leto. Iz tega so nastali trije mandati. Dom smo obnovili, dogradili prizidek. Za mano je funkcijo prevzela Jelka Vranič. Predlagali so jo, ker je postala zelo močna ženska sekcija. Žal se je društvo razdelilo na dva tabora, prišlo je do prepirov, predsednica pa je odstopila pred koncem mandata.

Ob 85-letnici društva smo kupili nov prapor, ki je bil po drogu okrašen z imeni botrov. Ob nekem pogrebu ga je zastavonoša pustil v mrliški veži in drog z imeni je izginil. To me boli.

Zavzeto ste sodelovali pri obnovi sakralnih objektov, zlasti pri obnovi podružničnih cerkva v Stopniku in v Šmartnem/Podvrhu.

Glavna kulturna dediščina občine Vransko so sakralni objekti. To mi veliko pomeni.

Pripravil sem pa tudi vse, da bi ministrstvo za kulturo začelo prispevati sredstva za ohranitev stopniškega gradu. V stopniški cerkvi imamo najstarejši zvon, iz leta 1317. Uspeli smo odkupiti Schwentnerjevo hišo. Štejem si glavne zasluge, da smo ohranili sodnijo, ki je bila že prodana, pa smo vztrajali. Danes je tam vrtec.

Ja, sodeloval sem pri obnovi podružnične cerkve v Stopniku. Ko je prišla na vrsto podružnica v Šmartnem, so dali najprej opremo v restavriranje, glede same arhitekture pa so hoteli, da se malo »pokrpajo« razpoke in se pobeli. Sam sem vedel, da to tako ne gre, zato sem vztrajal, da se ustanovi odbor, se poveže s strokovnjaki, in dosegli smo, da je cerkev obnovljena tako, da je znamenitost za naše kraje. Veliko je stvari, ki me navdušujejo, rad imam starine.

Poznamo vas tudi kot avtorja oz. soavtorja knjig. Nastaja kaj novega pod vašim peresom?

Knjigo o Prekopi sem napisal, ker sem čutil, da je za Prekopo treba nekaj narediti. Knjigo o cerkvi sv. Martina pa sestavljajo prispevki petih avtorjev, sam sem opisal natančen potek obnove.

Trenutno imam nekaj v mislih, a o tem še ne bi želel govoriti.

Kako danes s časovne razdalje ocenjujete svoje aktivno delovanje na občinski ravni oz. v takratni krajevni skupnosti?

Za tiste čase smo naredili zelo veliko dobrih stvari, in to z entuziazmom ljudi, brez honorarjev, nagrad in priznanj. Vedeli smo, kaj je bilo treba narediti in smo iskali možnosti, da smo uspeli. Pred tem, pa naj to še drugi povedo, se je samo kritiziralo, niso pa naredili, kar bi lahko in morali narediti. Spoštujem pa iz tistega časa učitelje in dr. Mertla ter dr. Grmiča. Zanj bo šele čas pokazal, kako pameten je bil.

Vzor so mi mnogi nekdanji Vranšani, nekdanji predsednik občine Franc Pečovnik, ki je bil veliki mož. Mnogi tisti, s katerimi sem sodeloval na Gomilskem, v Taboru, zlasti tast, s katerim sva imela identičen pogled na svet. Spoštujem veliko žensk, čeprav niso javno izpostavljene. Na povojni čas od 1945 do 1955 gledam kritično, potem pa so se začele stvari spreminjati v pravo smer in s tem bi morali nadaljevati.

Za svoje požrtvovalno delovanje ste prejeli številna priznanja, med drugim tudi grb Občine Vransko, ki je najvišje občinsko priznanje. Kakšen je vaš odnos do priznanj in nagrad?

(Žena, ki je prišla kuhat kosilo, se oglasi, da jih je ogromno po kredencah, kar je dokaz, da je bil prizadeven celo življenje.)

Vest bi mi očitala, če ne bi delal. Moj moto so besede Simona Gregorčiča: »Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!« Nikoli nisem delal za nagrade, priznanja.

Ko sem naredil maturo, so me doma čakali za kuhinjsko mizo. Poleg domačih je sedel mamin stric Jakob Poznič, ki mi je takrat rekel: »Ivan, zdaj ti povem: dobro delaj in misli na konec.« Tega se še zelo dobro spominjam. Sledil je mojemu delu, še ko je bil star, je bil zelo bister.

Veliko so mi »dali« tudi učitelji Sevnik, Štraus, Sevnikova, Urek, Urekova, Perčičeva, v Celju pa Horvat, dr. Peter Pavlič. K slednjemu sem se lahko zatekel s kakršnim koli problemom. Vedno mi je rekel, naj malo počakam, me ohrabril, nato sva rešila težavo in je bilo v redu do naslednjič.

Kako ocenjujete trenutno dogajanje v Sloveniji, v političnem in kulturnem pogledu?

Razočaran sem nad vsem, kar se dogaja. Boli me, obsojam sedanje politike, leve in desne. Kar počnejo, je obsojanja vredno. Škoda, škoda, škoda. Kar so povzročili, desetletja naš narod ne bo pozabil in tega razrešil.

Bil sem tako prevzet in navdušen, da je nastala samostojna Slovenija, zdaj pa to. V politiko se nikoli nisem hotel mešati, bil sem previden, nisem zaupal. Hvala bogu, da nisem.

Kaj pa v občini Vransko? Se po vaše razvija v pravo smer?

Veliko so naredili, je pa res, da trenutno za tako ceno, da bo nas in naše zanamce še dolgo bolela glava. Smo četrta najbolj zadolžena občina. V času, ko sem bil predsednik krajevne skupnosti, ni bilo niti solda dolga, je vse dokazano. Lahko bi vzeli kredit za kulturni dom, pa ga nismo, ker nismo vedeli, kako ga bomo vrnili. Kot finančnik gledam na to tako, da je denar vedno treba vrniti.

Po mojem se občina ne razvija v pravo smer, toda zdaj je prepozno. Kar je, je. Razvoj ne temelji na odločitvah realnih možnosti. Sem navdušen nad športno dvorano, vem pa, koliko je stala.

Vem, da ste še vedno kljub letom aktivni pri univerzi za tretje življenjsko obdobje. Sodelujete še kje oz. kaj vas osrečuje in vam zapolnjuje življenje?

Veselje do vnukov. Smo družina, ki je zelo povezana. Žena med tednom kuha za vse sinove in njihove družine, tako da se vidimo vsak dan. Čakamo šestega vnuka in se zelo veselimo. Veliko pa imamo tudi dela okrog hiše.

 

Tanja Goropevšek

 




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

Povezani članki
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Vransko!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Virtualni asistent
Občinski informator Vransko
Številka: 134
Izšla: 31.05.2017
Poglej Pdf
Koledar dogodkov Preglej vse
Junij 28 29 30 1 2 3 4 5 6 7
28.06.2017
Danes ni dogodkov.
02.07.2017 | Ostalo
LISJAKOVA TRŽNICA
30.06.2017 | Kultura
Po domače pri Lisjaku z ansamblom Zupan
02.07.2017 | Ostalo
LISJAKOVA TRŽNICA

Bodite prvi pri oddaji mnenja.