Če začneva na koncu, najprej čestitke za osvojene stopničke z žensko mladinsko odbojkarsko reprezentanco na evropskem prvenstvu. Je preteklo že dovolj časa, da so misli strnjene in da se punce zavedate, kaj ste dosegle?

Vemo, da smo veliko dosegle, vendar še vseeno ni preteklo dovolj časa, da bi se dejansko zavedale, kakšen uspeh je to za nas kot za celotno slovensko žensko odbojko. To bo prišlo z leti, ko bomo še bolj izkušene in bomo znale še bolj ceniti vse dosežke.

S koliko leti si začela trenirati in od kod ljubezen do odbojke, saj vemo, da sta na Vranskem doma košarka in nogomet?

Odbojko treniram letos že osmo leto, torej sem začela igrati pri enajstih letih. Na začetku se  nisem odločila za treniranje odbojke, saj sem v osnovni šoli obiskovala tako košarko kot rokomet. Za odbojko me je kasneje navdušila sestra Eva in tudi mami, ki je prav tako trenirala odbojko.

Kako se spominjaš začetkov, ko so bili treningi verjetno povsem drugačni kot danes?

Ja, res je, bili so precej drugačni kot sedaj. Spomnim se, da sem menjala igralna mesta, da še ni bilo določeno, katero pozicijo točno bom igrala. Treningi so potekali skozi igro, da nam je bilo zanimivejše in da smo se še bolj navdušile nad samim športom.

Kako to, da si se odločila za braslovški klub in ne za šempetrskega?

O tem, v kateri klub bom šla, ni bilo vprašanja, saj lahko celotno otroštvo povezujem z Braslovčami, od koder prihaja mami. Tu je prej trenirala tudi sestra, pogoji za delo in napredek so prav tako dobri, mogoče celo boljši kot v kakšnem večjem klubu.

Šempeter je dolgo veljal za »center« ženske odbojke v Savinjski dolini. Lani ste jim naziv prevzele, letos ste to samo še potrdile. Mar to pomeni, da Braslovče postajajo središče savinjske ženske odbojke?

Res je, da so lani iz Šempetra odšle nekatere starejše oz. izkušenejše igralke, a ostale vseeno niso bile tako slabe, da nas ne bi mogle premagati. Res pa se je naša ekipa precej tehnično izboljšala, vse igralke smo tako napredovale, da smo v tako imenovanem derbiju v Savinjski dolini končno premagale Šempeter, ki nam je do sedaj vedno bil trn v peti.

Kako dolga je klop braslovške ekipe in katere ste nosilke igre?

Letos naša ekipa šteje petnajst članic. Nosilke igre smo članice, ki smo bile v prvi ekipi že lansko leto. Poleg mene so to še Katja Mihalinec, Nika Markovič, Zala Zbičajnik, Anja Hribernik, Špela Bednjanič in naša nova članica iz Mislinje Ana Marija Vovk.

Pri ekipnih športih poznamo različne pozicije igralcev, katera je tvoja pozicija?

Igram pozicijo centralnega blokerja.

Imaš isto pozicijo kot v klubu tudi v slovenski reprezentanci?

Ja, saj reprezentančni trenerji izberejo igralke za reprezentanco glede na pozicije v klubu.

Kdaj so te opazili in povabili v slovensko mladinsko reprezentanco?

Za slovensko mladinsko reprezentanco sem letos igrala prvič. Prejšnja leta sem igrala za kadetsko reprezentanco, na začetku, kot starejša deklica, pa za »koroško-celjsko« regijsko reprezentanco.

Sedaj ko imaš že precej izkušenj tudi s tekmami na državnem nivoju, so tiste za klub še dovolj velika draž ali jih jemlješ bolj z levo roko? Igraš raje za klub ali za reprezentanco?

Vsake stvari se je treba lotiti resno in z voljo ter tudi s ciljem. Res je, da je reprezentanca na višjem nivoju kot klub, vendar se moraš za vse truditi in se tudi prilagoditi ostalim igralkam. Težko je reči, za kaj igram raje. V klubu smo skupaj vsak dan in se res poznamo zelo dobro, zato se v igri dobro ujamemo, kar je tudi zelo pomembno za naše uspehe in napredovanje, medtem ko je igranje v reprezentanci nekaj čisto drugega, saj se moramo v nekajtedenskih pripravah igralke dobro ujeti, da lahko pokažemo najboljšo igro.

Pravijo, da je odbojkarska ekipa tako »dobra«, kot je »dobra« najslabša igralka? Je v ekipi čutiti rivalstvo ali ste punce prijateljice? Se družite tudi izven igrišča in garderobe?

Vse se zelo dobro razumemo med seboj in smo res prijateljice. Vsako novo igralko poskušamo čim hitreje vklopiti v našo družbo, da smo res kot nekakšna družina. Držati moramo skupaj, saj kot pravi naš trener, smo vsi na isti ladji. Družimo se tudi izven igrišča, saj nas veliko obiskuje isto šolo in prav tako smo približno iste starosti.

V nekaterih medijih je bilo možno zaslediti, da z novo sezono ŽOK Braslovče zapušča trener Zoran Jerončič, s katerim je klub dosegel največje uspehe. Koliko je resnice v teh govoricah?

Trener je ostal isti kot lansko leto.

Kako usklajuješ šolo in treninge?

Moj urnik je preko dneva zelo pester, saj iz šole pridem ob treh popoldne, do odhoda na trening pa imam natanko štiri ure in pol. Ker imam tak urnik že kar nekaj časa, sem že navajena tega tempa in moram reči, da mi gre kar dobro. Seveda  je vedno lahko še boljše, vendar sem zadovoljna in vesela, da mi uspeva dobro usklajevati vse skupaj.

Si dijakinja tretjega letnika gimnazije. Že veš, kaj boš študirala ali se boš zapisala profesionalnemu športu?

O mojem nadaljnjem študiju dosti razmišljam, vendar je to zelo pomembna odločitev, ki je še nisem sprejela. Šola je še vedno na prvem mestu, zato se bom z odbojko ukvarjala poleg šole.

Kdo te vozi na treninge, saj vozniškega dovoljenja še nimaš?

Do lanskega leta so me na treninge vozili starši. Lani je vozniški izpit naredila soigralka in dobra prijateljica Anja z Ločice, tako da se sedaj skupaj voziva na treninge.

Je bilo staršem kdaj odveč ali te podpirajo?

Starši me pri odbojki res podpirajo. To mi veliko pomeni, saj vem, da za mano stoji nekdo, ki mi bo vedno v podporo, hkrati pa bo ponosen name ob takšnih dosežkih, kot so letošnji.

Je bilo tebi kdaj vsega dovolj in si razmišljala, da bi vse skupaj pustila?

Moram priznati, da sem ob koncu letošnjega zelo pestrega poletja počasi odbojke imela že čez glavo. Vendar je moja strast do igranja odbojke prevelika, da bi vse skupaj pustila.

Kako preživljaš prosti čas, ga sploh imaš?

Čas, ko nimam skrbi s šolo in z odbojko, posvetim predvsem staršem in prijateljem. Poskušam se čim bolj sprostiti in odpočiti od vsega drugega.

Kako pa je s poškodbami?

Na srečo večjih poškodb nisem imela in upam, da bo tako ostalo. Imela sem le manjše poškodbe kolena in rame, kar pa se je hitro pozdravilo.

Zaradi odbojke si videla že kar nekaj sveta. Koliko imate punce v resnici možnosti in časa, da si ogledate mesto, v katerem igrate?

Res je, da sem preko odbojke videla že dosti sveta. Za ogled in raziskovanje mesta imamo po navadi bolj malo časa, saj imamo vsak dan dopoldne trening, popoldne pa tekmo. Tako preprosto zmanjka časa za kakšen podrobnejši ogled mesta in okolice.

Katere pomembne tekme te čakajo v prihodnosti?

V soboto, 20. septembra, se v klubu že začnejo prvoligaške tekme. V okviru reprezentance nas v maju čaka kvalifikacijski turnir za mladinsko svetovno prvenstvo, ki se bo odvijalo v juniju.

Za konec nam zaupaj želje, povezane z odbojko in tiste osebne.

Moje odbojkarske želje so, da bi iz leta v leto še bolj napredovala, se vsako leto še kaj novega naučila in postala izkušena odbojkarica. Drugače pa si želim najprej uspešno zaključiti srednjo šolo in se vpisati na fakulteto, poleg tega pa upam tudi na to, da bom nekoč tako dobra, da si bom z odbojko lahko tudi kaj prislužila.

Tanja Goropevšek