Logo MojaObčina.si
DANES
13°C
7°C
JUTRI
19°C
6°C
Oceni objavo

»CEPLJENA« SEM NA VELIKE ROŽE

 

Ko ji je vranska »kranceljpintarica« pokazala izdelavo nageljna, vrtnice, lilije in marjetice, se je »zastrupila« za vedno. Ali kot pravi sama: »To je bila ljubezen na prvi pogled.« Ljubezen, ki še vedno traja, če le ni še močnejša kot na začetku. Ljubezen, zaradi katere je prečesala Slovenijo in  tudi zamejstvo po dolgem in počez. Ljubezen, zaradi katere bo prihodnji mesec na Vranskem že peta vseslovenska razstava rož iz papirja. V tokratnem intervjuju se predstavlja certificirana izdelovalka papirnatih rož Martina Felicijan.

V kraju ste znani kot ročno zelo spretni, saj kvačkate, pletete, pečete ... Izbrali ste rože iz papirja. Če se izrazim zelo plastično: pulover, ki ga spletete, lahko oblečete, ima konkretno funkcijo, rože so zgolj okras, na katerem se nabira prah. Ko obledijo, jih je potrebno zamenjati. Zakaj vas je med vsemi spretnostmi ravno izdelovanje papirnatih rož tako pritegnilo?

Pred petdesetimi leti sem se poročila na Vransko in kmalu ugotovila, da izdelava rož tu še živi. Spominjala sem se jih iz domačega kraja, kjer sem poznala gospo, ki jih je izdelovala, in že takrat mi je bilo to nekaj lepega. Ko so bili otroci majhni, se jih je še dobilo za butare. Ko sem dobila vnuke, so te roke že ostarele, rože je bilo že težje dobiti. Prosila sem go. Lebarjevo in pokazala mi je izdelavo nageljna, vrtnice, lilije, marjetice. Odšla sem povsem prevzeta in doma takoj pričela z delom. To je bila ljubezen na prvi pogled in od takrat sem samouk. Pet let sem delala doma, nič veliko kazala, naredila že kaj po svoje. Po petih letih sem se opogumila in jih pokazala tudi drugim.

Še  najdejo v vašem domu prostor prave rože? Ali so jih papirnate povsem izpodrinile?

Kadar se pripravlja kaj velikega, kot npr. razstava, ko je naša hiša nabita s cvetjem, mi zelo prija, da umaknem popolnoma vse in naberem šopek na travniku ali na vrtu, da je sprememba. Tudi zaradi drugih, da me ne bi imeli za povsem zasvojeno. Sama sebi pa občasno le priznam, da sem zasvojena.

Kdaj je izdelovanje preraslo domače okvire? Kdaj ste prodrli na trg, se še spomnite prvega naročila?

Ko sem začela ugotavljati, da je to ljudem lepo, da jih s poklonjenim cvetom osrečim. Takrat sem delovala tudi v okviru Karitas in že ugotovila, da bi bilo mogoče tržno zanimivo, če se pokažemo na kakšni prireditvi in nekaj naredimo za skupno dobro. Nikoli ne bom pozabila, leta 2000 je bila na Vranskem zelo odmevna motoristična dirka in tam sem dobila, skupaj s sodelavci, prvo možnost  predstavitve na stojnici. Tam se je prvič javno pojavilo moje cvetje.

V okviru Karitas ste v dobrodelne namene izdelovali cvetnonedeljske butare. Koliko je bilo takih projektov?

Res smo delali samo v dobrodelne namene. Prvo leto sem za butare naredila 2000, drugo 4000, nato 8000, za Dejana pa 16.000 rož. Kot društvo smo bili kasneje upravičeni tudi do dotacij Občine, večino denarja pa smo dobili v zameno za cvetje. Ponudbo smo razširili na šopke za valentinovo, materinski dan, podarjali smo jih starejšim, pri katerih je bilo čutiti nostalgijo v očeh.

Ste tudi v rojstnem kraju izdelavo teh rož povezovali z butarami?

Sploh ne. Tam se dajejo v butare samo trakovi. Čeprav sem sama že imela za poroko šopek iz svežega cvetja, se spominjam gospe, ki je izdelovala čudovite poročne šopke. Vesela sem, da gospa še živi in vsako leto pride na Vransko na razstavo.

Je pa bilo to cvetje nekoč povezano z življenjskimi prehodi, kot so poroka, odhod k vojakom, nova maša, smrt, ali običaji letnega kroga.

V domačem kraju se nabornikov ne spominjam, sem pa že delala celotno dekoracijo za novomašniško slavje. V kraju, kjer sem imela delavnice, so se gospe naučile te spretnosti in potem smo skupaj izdelale res veliko cvetja, s katerim smo okrasile prostor za slavje po maši. Delala pa sem tudi že poročni šopek.

Ponekod s papirnatimi rožami krasijo tudi cerkve.

Ponosna sem, ker je cerkvica na Blejskem otoku že četrto leto okrašena z mojim cvetjem. Najprej so bile lilije, zdaj so nageljčki. Tamkajšnji župnik, g. Janez, me je odkril na nekem praznovanju in rekel, da išče te rože, ker so mu restavratorji ob prenovi dejali, naj se najprej iz cerkve znebi svežega cvetja, s katerim se v prostor zanese največ insektov. Ti uničujejo lesene kipe, oltarje.

Zanimivo. Nedolgo tega sem gledala TV-oddajo, v kateri je poznavalka med drugim govorila o okrasju cerkva in izpostavila, da se v te namene pojavlja tudi papirnato cvetje, ki pa ni primerno. Kaj menite o tem, saj to nasprotuje nasvetom restavratorjev?

O tem se veliko pogovarjam, sprašujem ljudi, da izvem njihovo mnenje. Menim, da nekateri  vztrajajo pri neprimernosti tovrstnega okrasja zato, ker so te rože označili kot kič. S svojim načinom izdelovanja želim razbiti to miselnost. Želim, da ga razumejo kot kulturno dediščino. Kaj vse oživljamo, od iger, običajev, in nam je lepo, ko gledamo. Zakaj ravno cvetja ne znajo videti kot nekaj lepega, kot kulturno dediščino? Med delom meditiram, vedno mi dela družbo Radio Ognjišče in vsakič znova sem hvaležna Bogu za to znanje. To poudarjam, saj sem se v tem našla, za to živim. Znanje delim naprej in osrečujem ljudi, ti druge in lepa tradicija se širi. Pomembno je, da rože ne gredo v pozabo. To je moj moto že nekaj let.

Danes se vse več žensk ukvarja s to rokodelsko spretnostjo iz velike ljubezni do rož. Tako si popestrijo prosti čas. Nekoč pa je bila, zlasti na severovzhodu Slovenije, pomembna z ekonomskega vidika, saj je predstavljala edini zaslužek, ki ga je ženska prinesla v hišo.

Ja, je bil dodatek k preživetju. Danes je res v ospredju ljubezen do rož, ne zaslužek. Včasih so tem ženskam rekli »kranceljpintarice«. Spominjam se, ena izmed njih je bila tudi Lajnarjeva mama, Reberškova. Tudi kapelo v Brodeh krasi venček že več kot petnajst let. Gospa, ki ga je naredila, je že pokojna, njeno delo pa še živi. Imela bi greh, če bi ga zamenjala.

Rože so za vence voskali, da so podaljšali obstojnost. Se danes to še počne?

Včasih je bilo voskanje nujno potrebno, ker je bil papir zelo tanek. Tako so podaljšali obstojnost rož. Če niso bile izpostavljene soncu, dežju, so se ohranile res dolgo. Tako so delali venčke za »bohkove« kote, za okrog križa, za kapele, okrog Marije so bili beli. Danes so materiali dobri, trdnost je zagotovljena. Je pa za ohranjanje tradicije nujno, da ženske še delajo na ta »star« način.

Vaša tehnika je nekoliko drugačna kot nekoč. Kaj vam je izziv?

Naravni izgled.  Delam iz sebe, moje bistvo ni ustreči ljudem. Niti mi ni pomembno znati izdelati čim večje število različnih cvetov. Seveda pa želim na vsaki razstavi pokazati nekaj novega. Ko v naravi opazujem cvet, v glavi nastane načrt, ki ga roke samo še izvedejo. Letos sem se lotila potonike.

Originalna je, še papir je prave barve.

To je zelo pomembno, da vsakemu cvetu najdem čim bolj pristno barvo, kot je v naravi. Tudi če je cvet narejen »napol«, že z barvo nakazuje vrsto rože. Če je dovršen, je toliko bolje. So gospe, ki jim je barvitost všeč, da so šopki pisani in so cvetovi različnih barv. V kombinaciji barv sem zelo previdna, nisem sigurna vase, zato ustvarjam pretežno enobarvno.

Beležite, koliko različnih cvetov ste že naredili?

Ne, nič ne štejem, nič ne pišem. Malo mi je žal, a to sem jaz. Vse, kar je treba napisati, mi povzroča težave. Nismo vsi za vse.

S katerim cvetom ste se najbolj namučili? S kakšnim majhnim, kot je marjetica?

Izogibam se drobnim cvetom. Zvončke, trobentice, vijolice naredim iz potrebe, za posebne priložnosti. Imam kolegico, ki je mojstrica tega cvetja. Njene plavice so takšne kot v naravi. Sama sem bolj »cepljena« na velike rože. Vsak cvet naredim z največjo ljubeznijo, kar premaga težavnost.

V naslovu razstave uporabljate izraz rože. V knjigah se poleg tega uporablja še cvetje.

Zagovarjam rože, rada pa dodam še iz krep papirja. Zdi se mi, da je izraz rože starejši in da bolj pristaja. Če je že izdelava stara, naj bo tudi poimenovanje takšno.    

Lani se je na Vranskem znotraj univerze za tretje življenjsko obdobje formirala skupina Vranske rož'ce. Kako deluje skupina, je zaprta ali dopuščate širitev?

V domačem kraju sem dolgo poskušala dobiti krog ljudi, da bi se naučili te spretnosti. Vendar vse mora dozoreti. Ko so me roke začele opominjati, da dolgo ne bom mogla vseh rož za butare narediti sama, sem k učenju najprej povabila sodelavce v krogu Karitas. Znanja res nisem nikoli ljubosumno skrivala zase, a je bilo najtežje navdušiti domačine. Ko sem dala res zadnjo možnost, je vabilo padlo na plodna tla in ob možnosti sodelovanja na razstavi se je poleg Karitasove skupine, ki dela samo za butare, oblikovala še skupina Vranske rož'ce. Najprej smo bile samostojne, potem smo se zaradi formalnosti pridružile DUTŽO Vransko. Odlično, saj sama nikoli ne bi imela svojega društva. Skupina je zaenkrat zaključena, saj se je pri velikem številu težko posvečati vsem, jih nadzorovati. Podobno razmišljamo, smo uigran tim. Za novinke v prihodnosti dopuščam možnost še ene skupine.

Vidite zanimanje tudi med mladimi?

Ko so hodili v šolo moji vnuki, sem včasih v njihovih razredih izdelovanje rož predstavila ob dnevih dejavnosti. Danes zanimanje izkazujejo nekatere vnukinje Vranskih rož'c. Prav v okviru univerze se v prihodnosti kažejo tudi možnosti sodelovanja s šolo.

Doma imate naslednike?

Hčerko in vnukinjo. Slednja študira razredni pouk in ve, da ji bo to znanje koristilo. Prav ji pride tudi na poletnih taborih, oratoriju …

Tarnate zaradi rok. Kaj pa je lažje delati, male ali velike rože?

Več moči je potrebno za veliko cvetje, pri majhnih trpijo druge mišice. Obremenjujoča je izdelava velike količine cvetov, kot npr. za butare, razstavo. Roke res opozarjajo, da bo treba delati vse manj.

Poleg papirja uporabljate škarje, žico, igle … Ste sami »izumili« kakšen pripomoček?

Tudi to mi je uspelo. Veliko cvetov je zraslo v moji glavi in sem se spomnila, da so si ženske včasih pri oblikovanju pomagale s kvačko.  To mi ni šlo in sem si iz žice naredila podolgovat kaveljček, ki mi je v veliko pomoč. Delam jih tudi že za druge, še mož včasih pomaga s kakšnim lesenim ročajem.

Omenjate moža. Kako pa je družina naklonjena vašim rožam in projektom, ki se jih lotevate?

Za rože porabim kar precej časa, tudi na račun zdravja, manj spim. To jim že ni všeč. Rože so jim že v breme, najhuje pa je, ker sem precej odsotna. Ko grem v zamejstvo, me ni po tri dni, saj imam organiziranih tudi po pet delavnic. Rada grem tudi na srečanja. Dokler se doma niso sprijaznili, da mi to ogromno pomeni, so bila trenja. Pa ko sem delala rože, namesto pobrisala prah.

Kje vse ste že imeli delavnice?

V Savinjski dolini ni kraja, kjer nisem imela delavnice. Grem, kamor me povabijo, nikjer je ne organiziram sama. Najbolj mi je v spominu ostala delavnica v zamejstvu, kjer čutijo veliko naklonjenost domovini in slovenstvu. Ko so videli plavico, mak in belocvet, so bili navdušeni in takoj prepoznali slovenski šopek - rdečo, modro in belo barvo. In imeli solze v očeh. Oni takoj začutijo domače, slovensko, kar je nam kar preveč samoumevno. Zavednosti bi se morali učiti pri njih.

Izdelovanje rož je vpisano tudi v register nesnovne kulturne dediščine, čaka tudi na vpis v register Unesca. Tudi sami ste pridobili certifikat. Kakšne so prednosti certificirane izdelovalke?

Nekateri vidijo v tem dodano vrednost. Najprej sem pridobila certifikat v okviru obrtne zbornice, nato še vpis v register nesnovne kulturne dediščine. Je neka potrditev, saj sem morala dati cvetje v ocenjevanje. Za vpis v register je prišla k meni predstavnica ministrstva za kulturo, da je fotografirala in posnela, da resnično sama izdelujem rože. Gre za dokaz avtentičnosti in kvalitete. Nato so izdali potrdilo, ki ga imam dve, tri leta. Od obrtne zbornice pa že kakšnih deset. Certificiran izdelek se izkazuje z nalepko, ki jo nalepim na željo naročnika.

Na ceno ne vpliva?

Ne. Vedno sem se bala trenutka, ko bo treba začeti gledati, sploh ob množični izdelavi, da se vsaj stroški povrnejo. Še vedno raje delam, kot računam. Kolegice me karajo, da delam prepoceni. Sem pa hitra in pridobim na račun časa. Pomembno mi je, da so rože ljudem dostopne. Toliko, da pokriješ stroške in malo za zraven. Registrirano imam osebno dopolnilno delo, kjer je treba odvesti 25 % DDV.

Bliža se peta vseslovenska razstava rož iz papirja? Kako se spominjate začetkov?

Najprej sem imela samostojno razstavo, saj sem želela videti odziv lokalnega okolja. Ko so imele vezilje razstavo v knjižnici, sem se predstavila v avli kulturnega doma. Župan je kot vedno poskrbel za medijsko objavo in prišle so ženske iz Žužemberka, Idrije, Ilirske Bistrice, Domžal … Zaradi nadpovprečnega obiska je bilo potrebno odpreti še dvorano. Obiskovalke so žarele od navdušenja in pripovedovale, da tudi same izdelujejo rože, ki bi jih rade pokazale. Isti trenutek je stekel dogovor in naslednje leto je bila prva skupna razstava v kulturnem domu. Predstavilo se je dvajset razstavljavk. Zame je bila to najbolj bogata in s čustvi nabita razstava. Gospa Sapač, velika poznavalka papirnatega cvetja, je rekla, da je tako nabita z energijo, da bi jo lahko rezal. Je pohvalila in povedala kritiko. Na srce mi je položila, da nikoli ne smem izdelovalk karati, ker vsaka vloži v izdelovanje vse znanje in energijo, ki jo premore. Za vsako je njeno cvetje dragoceno. Svetovala je tudi, kam polagati papirnato cvetje. Ne sodi v plastiko, kristal, moderne vaze. Najboljša je glina. Že prvo razstavo smo naslovile vseslovenska, ker so bile izdelovalke od vsepovsod. Na drugi so že razstavljale moje učenke, katerih je vsako leto več.

Kako dolgo potekajo priprave na razstavo in koliko bo razstavljavcev, saj so v vaših vrstah tudi moški?

Priprava na razstavo je v polnem teku, misli že uhajajo k naslednji. Z razstavljavci smo v stalnem kontaktu. Razstavo organiziramo na leto in pol, zato da spomladi pokažemo pomladansko, poletno cvetje, jeseni pa jesensko in zimsko. Ne moreš marca promovirati božične zvezde. Lani je bilo sedemdeset miz, kar pomeni, da je bilo 90-100 razstavljavcev (povezani so v društva). Letos jih pričakujemo nad sto. Vesela sem, da nekateri razstavljajo že vsa leta. Razvili smo prava prijateljstva.

Kako pa poteka komunikacija med vami, gre vendarle za starejšo populacijo?

Polovica jih že ima e-pošto, sem pa še letos po klasični pošti poslala petintrideset ovojnic. Je pa lažje, ker veliko izdelovalcev že deluje v okviru društev, kjer ni težav s sodobno komunikacijo. Pri organizaciji sem vesela pomoči lokalnih občinskih služb. 

Razstava ima vsako leto več obiskovalcev. Koliko jih pričakujete letos?

Enkrat želimo vedeti konkretne številke in jih prešteti. Zato bomo letos pri vhodu vsakemu obiskovalcu podarile cvet in tako prišle to prave številke. Nekaj tisoč jih pa pričakujemo.

Boste navrgli kakšen drobec, kaj bo rdeča nit razstave?

Letos prvič ne bo rdeče niti vseh razstavljavcev, saj je to organizacijsko in izvedbeno zelo zahtevno. Vesela sem, da bomo Vranske rož'ce predstavile skupinsko delo. Če nekoliko namignem – izdelale bomo nekaj lepega, velikega, zanimivega za mlade. Moram jih pohvaliti, res so pridne, zagnane.

Želite kaj dodati za konec?

Na sejmu Flora v Celju, kamor sem vsako leto povabljena, me je znan ljubljanski cvetličar vprašal, če se zavedam, da so rože iz papirja alternativa svežemu cvetju. Ko sem ga prosila za pojasnilo, je dejal: »Naša zemljica bo zaradi aktivnega gojenja cvetja enkrat tako zastrupljena, da bo rekla ne.« To je dodatno potrdilo, da vemo, zakaj delamo. Zakaj ne bi v javnih ustanovah, kjer se ljudje ves čas menjujejo, prostore namesto svežega cvetja krasile rože iz papirja? Enim je všeč, drugim ne, vsak ima pravico do lastnega mnenja. Na koncu bi res vse toplo povabila na razstavo. Če pridejo obiskovalci od zelo daleč, naj pridejo tudi domačini, da vidijo, kaj vse zmorejo spretne roke. Ne nazadnje je ta edinstvena razstava v našem kraju.

 

Tanja Goropevšek

 

Oglejte si tudi