Na nedeljo, 15. junija 2025, smo se zbrali na zlati maši gospoda Janeza Kržišnika, ki že 50 let kot duhovnik zvesto služi Gospodu in ljudem. Slavje je priložnost, da se s hvaležnostjo ozremo na njegovo življenjsko pot, polno vere, predanosti in ljubezni do Cerkve ter bližnjega.
Zlato mašo smo obhajali skupaj s praznikom naših farnih zavetnikov – sv. Primoža in Felicijana. Že 150 let sta zavetnika in varuha naše nove cerkve. Osrednji del maše se je odvijal pred cerkvijo ob vodnjaku, ki je bil zgrajen leta 1890 in kjer nas nagovarja veliko simbolike bogate preteklosti. Tu se prepletajo delavnost, trdoživost, iznajdljivost, narodna pripadnost in globoka vera naših prednikov. In ta prostor izpričuje tudi življenje in delo slavljenca.
Gospod Janez Kržišnik se je po duhovniškem posvečenju leta 1975 na Sveti Gori podal na pot služenja v različne župnije. Najprej kot kaplan eno leto v Dornberk in štir leta v Postojno. Kot župnik pa je služboval najprej 8 let v Čepovanu skupaj z Lokovcem in Lokvami, 11 let v Knežaku, 14 let v Šempetru pri Gorici in od leta 2013 pri nas, v župniji Vrhpolje.
Za novomašno geslo si je pred petdesetimi leti izbral citat iz pisma apostola Pavla: »Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali.« Misel izhaja iz želje po delovanju v misijonih, a Bog je njegovo pot zarisal drugače, na domači zemlji.
Prvi poseben izziv je bilo službovanje na Banjški planoti, kjer je imel veliko materialnega dela z obnovami, kar je bilo izčrpavajoče, a je ob tem sprejel tudi tedensko obiskovanje bolnikov šempetrski bolnišnici. Tudi v Knežaku je mnogo obnavljal, med drugim je urejal prostore v Klancu za mladinska srečanja. S prihodom v župnijo Šempeter je nadaljeval z obiskovanjem bolnikov v bolnišnici. Povsod je pustil in še pušča močne duhovne in človeške sledi. A njegovo duhovništvo se nikoli ni omejevalo zgolj na bogoslužje. S svojim odprtim srcem in značilno zavzetostjo je rad sodeloval z različnimi skupinami in skupnostmi.
Bil je bolnišnični duhovnik, kjer je ranjenim in trpečim prinašal upanje in tolažbo. Gospod Janez ima posluh za bolnike, še posebej blizu so mu ljudje z roba družbe in tisti s posebnimi potrebami. Dolga leta je v vseh dosedanjih župnijah sodeloval z gibanjem Vera in luč, zato se ga je prijel naziv 'lučkarski duhovnik'. Kot oseba zna s svojo preprostostjo, toplino in humorjem nagovoriti vsakega posameznika.
Vsa ta poslanstva nadaljuje tudi sedaj med nami. Obiskuje starejše nad 80 let, spremlja medžupnijsko skupino za duhovno spremljanje preizkušenih, vodi biblično skupino, skupino Zimzelen, pripravlja kateheze, spodbuja sodelovanje laikov ter živi duhovništvo kot hojo skupaj z ljudmi. Zelo je povezan tudi z našo mladino. Njegova odprtost, človeška bližina in pripravljenost za dialog so njegove močne vrline.
Seveda tudi v Vrhpolju ni manjkalo gradbenega dela. Sodeloval je pri dokončanju ureditve cerkve z mozaikom ter pri obnovi cerkvene dvorane, župnišča in stare cerkve.
Poleg vsega tega ostaja tudi športnik po duši. Je ljubitelj narave, gibanja in zdravega načina življenja, s čimer navdihuje tudi mlade. V svojih podvigih je tudi malce predrzen. Kot strasten smučar ima za seboj tri padce, in sicer v času delovanja v Knežaku, ko si je zlomil rebra, v šempetrskem obdobju ramo in ključnico, v času službovanja v Vrhpolju pa kolk. Pohodništvo ga je vedno telesno krepilo, vmes pa seveda še malce adrenalinskega plezanja. Vse to se kaže v izredni telesni vitalnosti, lahkotnosti gibanja in življenjski energiji.
In kot nekje omenja, se je v družini naučil tri stvari. Da je v življenju treba delati, šparati in moliti. Temu vodilu je sledil, ga ohranjal skozi celo svoje duhovniško življenje. Hvala vam, gospod Janez, ker že 50 let gradite most med Bogom in ljudmi – tiho, vdano in zvesto.
Bog mu daj zdravja, moči, dobre volje, poguma za dar duhovništva še naprej.
Alojz Durn




