Člani društva invalidov Ajdovščina – Vipava smo se konec oktobra podali na prav poseben izlet. Peljali smo se v Ljubljano, da si ogledamo mojstrovine velikega arhitekta Jožeta Plečnika, katerega 150 let rojstva slavimo letos. Tam nas je pričakala vodička, ki nas je popeljala do Tromostovja, kjer smo z zanimanjem prisluhnili zgodovini Prešernovega spomenika in svetovno znanih treh mostov. Sprehodili smo se naprej do Kongresnega trga, parka Zvezda, čez Šuštarski most … Povsod so nas z leve in desne strani pozdravljale mogočne, arhitekturno veličastne stavbe, parki, trgi in mostovi, ki jih je zasnoval in oblikoval Jože Plečnik.

Naš izlet se je nadaljeval z obiskom Muslimanskega kulturnega centra, ki ga sestavlja arhitekturno več podobnih si stavb, s povsem različnim namenom uporabe. Seveda smo bili vsi v pričakovanju ogleda džamije. Njena minimalistična brezčasnost, ki jo ponazarja ogromno modro svileno nebo, povsod brezhibna čistoča in spoštovana verska pravila, nas niso pustila ravnodušnih. V njihovi jedilnici smo si privoščili še kosilo in nadaljevali zogledi.

Plečnik je svoj arhitekturni pečat pustil na mnogih krajih Ljubljane, katere si lahko ogledamo na najrazličnejše načine. Tako smo s turistično ladjico zapluli po Ljubljanici in si ogledali njegove mojstrsko izdelane mostove, znamenito Ljubljansko tržnico, zapornice na jezu, nato pa je sledila še panoramska vožnja z avtobusom mimo preostalih Plečnikovih del.

Naš naslednji cilj je bil kraj Črna vas, natančneje cerkev Sv. Mihaela na Barju. Že drugačnost njenega pročelja zbudi v obiskovalcu občudovanje in priznanje mojstru te stvaritve. Z vstopom v notranjost te prevzame občutek topline, miru, zavetja in varnosti. Nosnice zaznajo vonj lesa, saj je poleg kamnitih stebrov in kovinskih kipov prav les glavni gradnik te čudovite zgradbe.

Plečnik je tej cerkvi vtisnil posebni del sebe. Zasnoval jo je za malega človeka - kmeta, ki ni bil bogat in je moral za svoj kos kruha trdo delati na zemlji.V vsakem kosu, ki je mojstrsko načrtovan in umeščen, se kaže njegova genialnost. Ker ni bilo denarja za drage oltarje iz marmorja, je uporabil preprosto kmečko 'komodo', stranski oltar je istočasno služil kot šolska tabla, podarjeni sarajevski kavni mlinčki so bili kot nalašč za stropne luči … Klopi niso udobne, da farani ne bi spali pri maši in še bi lahko naštevali.

Proti večeru smo se prijetno utrujeni odpeljali domov, spet k Plečniku, ki je leta 1952 oblikoval enega najlepših spomenikov v čast padlim Primorcem v NOB, kateri krasi vipavski Glavni trg in nas nehote povezuje s tem velikim slovenskim arhitektom.

Društvo invalidov Ajdovščina – Vipava