V dolgem življenju je pognala močne in globoke korenine v našo preteklost in bila zato zanesljiva pričevalka vipavske zgodovine. Izpovedala jo je v knjigi Življenje ob trti in kršinu.

Naša Pepca je bila rojena 3l. januarja 1911 v Sanaboru pri Ježevih, materi Antoniji Bajc iz Višenj in očetu Jožetu Ježu, ki je bil čevljar. Doma so imeli 'eno njivco, enga prašička in v štalci eno kravco'. V družini je bilo pet otrok, ki so v otroških letih preživljali hudo revščino tako, da so se veselili olupkov sosedovega krompirja. To je bil čas prve svetovne vojne. Otroci so že zgodaj izgubili mamo in postali pastirji pri kmetih. Pepco, staro osem let, je vzela k sebi teta Meta iz Trševja. V šolo je hodila peš vsak dan dve uri v Podkraj. Spominjala se je avstrijskih in italijanskih vojakov. Kot dekla je služila pri večjih kmetih v Trševju, Hraščah, Dupljah in v Vipavi pri Hribovih, kjer je leta 1935 spoznala domačina Ivana Petkovška in se z njim poročila. Rodila je sina Jožeta in Andreja.

Moža Ivana so italijanske oblasti odpeljale v posebne enote - battaglione speciale na Sicilijo. Od tam je šel v Afriko, se priključil prekomorcem in prišel domov na rojstni dan, 26. junija 1945. Pepca je morala v tem času sama skrbeti za družino. Odhajala je s 'koreto' peš v Trst prodajat jajca, maslo, nabirala je maline na Nanosu in si tako pomagala. Med potjo v Trst je doživela tudi zračni napad letal in se je morala z drugimi ljudmi umakniti v zaklonišče. V Trstu je leta 1945 prodala domačega živega petelina, ki je tehtal nekaj kilogramov in zanj dobila 600 lir. Za isto vsoto denarja pa je leta 1937 kupila v Vipavi majhno hišico, tako je takrat denar izgubljal vrednost.

Poznana je bila po pridnosti in umski bistrosti. Okusila je, kako se po vojni služi kruh s pranjem vojaškega perila v južni vojašnici v Vipavi. Mokro perilo je zmrzovalo že na perilnikih. Perice so ga okuhavale v velikih kotlih.

Leta 1956 se je Pepca zaposlila v mlečni kuhinji na šoli v Vipavi. V zgodnjih urah nam je otrokom zamesila odličen kruh iz 15 kg moke, do osme ure zjutraj so ga v Poniževi pekarni že spekli. Obdelovala je tudi šolski vrt in pridelala zelenjavo za šolske obroke.

Leta 1969 se je upokojila. O sebi je leta 2002 povedala: »Človek ne bi verjel, kaj vse smo preživeli v tem stoletju. Razvoj je šel tako naprej, da smo dočakali od fagle do karbidovke, petrolejke, žarnice in televizije. Rodila sem se pod Avstrijo, poročila pod Italijo, šla v pokoj pod Jugoslavijo in starost uživam v samostojni Sloveniji.«

Pepca je imela rada življenje, nikoli ni rekla, da si želi umreti. Zanj se je borila do zadnjega diha. Njene doživete pripovedi o časih, ki jih ni več, ne bomo več slišali. Rada je o njej pripovedovala in nam zapustila veliko spominov. Hvaležni smo ji za to njeno pričevanje.

Magda Rodman