Dolgo smo načrtovali, delali program, prebrali literaturo, da bi bila ekskurzija ne samo izlet, temveč doživetje naučenega v živo.
Končno je napočil dolgo pričakovani ponedeljek, 18. marec, ko smo vsi dobro opremljeni in polni pričakovanj vstopili na avtobus, ki nas je popeljal v za mnoge še nepoznane kraje. Niti slabo vreme nam ni moglo uničiti razpoloženja. Mogoče je naše veselje zmotilo carinike na hrvaško - bosanski meji, saj smo morali vsi izstopiti iz avtobusa in so vsakega posebej pregledali. Nismo vedeli, kaj naj si mislimo, a vsi smo se počutili zanimivo in nelagodno hkrati. V večernih urah smo prispeli v Banjaluko, kjer so nas presenetile prijetno tople temperature. Takoj po nastanitvi smo se odpravili v center mesta in se že prvi večer nasitili s pravimi bosanskimi ''čevapi'', ki so bili v prihodnjih dneh stalnica na našem jedilniku. Presenetila nas je izjemna prijaznost in odprtost domačinov. Vsi so bili pripravljeni za pogovor, prijazno besedo ali smešen komentar. In kljub temu, da smo bili sami sredi popolnoma neznane države, smo se počutili kot doma.
V dneh do petka smo obiskali cistercijanski samostan trapistov, kraj, kjer so četniki ubili katoliškega duhovnika in redovnico, se v Sarajevu srečali z mladimi vseh ver, s taboriščniki treh različnih narodov, ki poskušajo živeti brez sovraštva, govorili z domačini o štiriletnem življenju v obkoljenem Sarajevu …
Zadnji dan je sledil še vrhunec in bistvo našega potovanja. Ogledali smo si tunel, ki je vodil iz Sarajeva in je bil razlog za preživetje mnogih. Nato pa smo se odpravili v Srebrenico, kraj množičnega genocida nad muslimani. Ko se ozreš naokoli in vidiš na tisoče belih spomenikov, te stisne pri srcu. Na tem mestu so namreč četniki in pripadniki raznih paravojaških srbskih enot pobili več kot osem tisoč moških med dvanajstim in triinsedemdesetim letom starosti. Mnogi so bili med čakanjem na poboj, zaprtih v zatohlih prostorih, brez hrane, vode in predvsem brez človeškega dostojanstva. Mnogi so bili umorjeni, ko so poskušali pobegniti skozi gozd na svobodno ozemlje. Ganilo me je, ko sem opazovala skupino muslimanskih otrok, ki so si prav tako prišli pogledat pokopališče. Čisto vsi so jokali, pa čeprav sami niso bili udeleženi. Dotaknila sta se me njihova čustvenost in navezanost na zgodovino prednikov. Kraji okrog Srebrenice so zapuščeni, mnogo hiš je praznih, porušenih ali nedokončanih, v zraku se čuti žalost in potrtost ljudi. Kljub temu da se je vojna končala že leta nazaj, v dušah mnogih še ni končana. Znano je število smrtnih žrtev, vendar je število dejanskih žrtev, tudi duševnih še mnogo, mnogo več. Številne žene se sprašujejo, kje so njihovi možje, očetje, sinovi, bratje. Kaj se jim je zgodilo? Kje ležijo? Ta in še mnoga druga vprašanja jim ne bodo pustila mirno spati še leta. Mnogi izmed njih so v eni uri ali še manj izgubili celotno družino in ostali popolnoma sami. O vsem tem smo razmišljali na avtobusu na poti domov. Vladala je tišina, saj se je vsak zamislil in razmišljal. Razmišljal, kako lahko človek sploh naredi kaj takega. Kaj ga vodi k temu? In kako lahko pokvarjenost nekaj ljudi povzroči trpljenje tisočerim?
Ko smo vse to premleli v sebi, pa smo izkoristili še zadnje skupne trenutke. Še enkrat naj omenim, da smo to ekskurzijo izvedli skupaj z italijansko šolo iz Bologne. Večina predavanj je bila tako v italijanščini, mi pa smo imeli možnost vaditi ta jezik v praksi. Prav tako je bil zanimiv pogled na te kraje dveh različnih narodov. Čeprav smo načrtovali, da bomo v petek zvečer že doma, smo bili v soboto ob pol treh zjutraj še v Bosni. Zopet smo dolgo čakali na meji, a vse to nas sploh ni motilo, saj smo imeli še več skupnih trenutkov, naše potovanje pa je bilo tako bolj ''divje'' in nepredvidljivo. Prebudili so nas prvi sončni žarki, ki so posijali skozi šipo avtobusa in glas soseda, da smo v Vipavi. Ura pa je bila sedem zjutraj. In to je bil tisti pravi konec potovanja. Nepredvidljiv. Tako, kot je življenje samo.
Sedaj pišem članek in razmišljam, kaj mi je to potovanje dalo. Vsekakor mi je razširilo obzorja. Nisem si mislila, ta je bila ta vojna tako kruta in da nosi toliko posledic. Včasih se še vedno sprašujem, kaj sploh je bil vzrok zanjo in za kaj se je morala zgoditi. Veliko mi pomeni, da sem lahko doživela vse te kraje in zgodbe ljudi. Da sem imela možnost videti in začutiti, saj da to veliko večjo vrednost in razumevanje, kot če le prebereš besede na papirju. Spoznala sem zločine, ki so se zgodili ne dolgo nazaj in precej blizu naših krajev. Še bolj sem spoznala, kaj vse prinaša vojna in kakšne dolgotrajne posledice pušča na ljudeh in svojcih žrtev. Obenem pa mi je dalo upanje, da izkušnje učijo. In da lahko s skupnim trudom in sodelovanjem in brez zamer ustvarjamo boljši svet. Raznolikost bogati, le dovoliti ji moramo.
Nina Kobal
