Hrvaške goste smo spoznali v ponedeljek na kosilu in se nato skupaj odpravili na »otvoritveni« ogled Otliškega okna. Vsi smo bili osupli nad čudovitim razgledom na Vipavsko pokrajino, še posebej naši gostje, ki prihajajo iz pretežno ravninske pokrajine in jim je že ta višina vzela dih. Preostanek popoldneva smo izkoristili za druženje in predstavitev dijaškega doma in Vipave. Trije dijaki so bivali pri nas v domu in tako spoznavali naš vsak dan.

Vsak dan smo del dneva preživeli pri pouku, nato pa odšli raziskovat naravo in živa bitja v okolici. V torek smo tako odšli v Škocjanski zatok, največje polslano močvirje v Sloveniji. Močvirje, ki leži v neposredni bližini Kopra, ima ne glede na majhnost (144 ha) izjemen naravovarstveni pomen, predvsem za ptice, dvoživke, organizme, ki živijo v polslanih vodah in slanoljubne rastline. Ob pomoči vodičke smo opazovali in določali ptice  in rastline vseh vrst. Za dobro voljo smo poleg profesorice Breščakposkrbeli kar vsi.Ogledali smo si Koper in tam zaigrali v kratkem filmu kot statisti.

Na deževno sredo nam je Mario predstavil dijaški projekt, kako zaščititi ogroženega kuščarja, ki je značilen za Slavonijo. Opravili so res veliko delo in si zaslužijo vse čestitke. Ker se bliža poletje in v Vipavi najdeš enega najboljših sladoledov v okolici, seveda nismo izpustili priložnosti, da obiščemo bar Pri Marjanci, kjer so se gostje  navdušili nad sladoledom. Po večerji smo odšli na »nočni lov«za dvoživkami v dolino Branice (kraj Kodreti), ki je tudi območje Natura 2000. Dvoživke se v pomladanskih mesecih (marec, april) selijo iz prezimovališč proti mrestiščem, kjer samičke npr. navadnega močerada v vodna telesa (jezera, mlake, kale, tolmune potokov …) odlagajo jajčeca ali že izlegle ličinke. Ker selitvene poti večkrat prečkajo ceste, mnoge dvoživke končajo pod kolesi vozil, kar jih še dodatno ogroža. Naš namen je bil dvoživke varno prenesti čez cesto in jim tako omogočiti nadaljevanje življenjskega cikla ter jih hkrati pobližje spoznati. Opazili smo 15 različnih dvoživk, od tega največ navadnih krastač, pa tudi dve rjavi žabi in navadnega močerada. Opazovali smo tudi par v paritvenem objemu, ko samica prenaša samčka na hrbtu, ki je že srečno  prečkal cesto. Nekaj smo jih tudi ujeli in kasneje izpustili.

Četrti dan izmenjave smo se po zgodnjem kosilu odpravili v Postojnsko jamo. Najbolj nas je navdušila vožnja z vlakcem in lepote kapnikov, ki vedno znova osupnejo. Po ogledu jame je padla hitra odločitev, da obiščemo še Predjamski grad, ki pa je bil žal zaprt. Po vrnitvi v dijaški dom je sledilo še skupno druženje in zanimivi pogovori. V petek smo se lahko naspali. Hrvaški dijaki so se pripravljali na odhod, med pisanjem tega poročila pa smo se zabavali z igro Twister. Kasneje smo izvedli košarkarsko tekmo, v kateri so zmagali naši južni sosedje. Po malici smo se s solznimi očmi poslovili in že zdaj komaj čakamo ponovno snidenje čez 14 dni, ko bomo dijaki ŠGV obiskali Slavonijo.

Prof. Kristina Prosen in dijaki