Več kot dvajset lastnikov starodobnih avtomobilov, ki so jih krasile tudi naše boljše polovice, se nas je v koloni popeljalo proti Vipavi, ki je bila naš prvi cilj v želji po spoznavanju naših krajev. Najprej smo si ogledali Vojni muzej Vipava in sicer muzejsko zbirko Mitje Močnika o soški fronti. Ogledali smo si jo pod strokovnim vodstvom Valterja Likarja.

Muzejska zbirka, ki nastaja že od leta 1978, v sedanji postavitvi pa je na ogled od 1996. leta, temelji predvsem na najdenih predmetih na bojišču soške fronte in njenega zaledja. Ogledalo si jo je že veliko obiskovalcev iz domovine in tujine. Sama postavitev nas popelje v neposredno bližino frontne črte avstro-ogrske obrambe na Krasu. Povezava med prostori poteka po rovih. V prvem prostoru so razstavljene knjige, razni dokumenti, fotografije in tedanji časopisi. Naslednji prostori pa predstavljajo obrti in dejavnosti, ki so bile potrebne kot podpora vojakom na fronti in so se nahajali v zaledju, v neposredni bližini fronte. Mojstri, kot so bili na primer kovač, čevljar, mizar, vse za  popravilo konjske opreme, kovačija in ognjišče za sušenje opreme, so bili nepogrešljiv sopotnik pri bojevanju. Predstavljena je tudi častniška pisarna, z vso potrebno opremo za bojevanje in koledar s cesarjevo podobo iz leta 1917. Razstavljeni predmeti nam nedvomno pomagajo spoznati,  kako težko je bilo življenje vojaka na fronti.

Naslednji postanek je bil namenjen ogledu obnovljenega Lanthierijevega dvorca. Ogled nam je prijazno omogočil vipavski župan Ivan Princes, za kar se mu iskreno zahvaljujemo.

Lanthierijev dvorec so ob izvirih reke Vipave postavili sredi 17. stoletja in je tipičen primerek beneške arhitekture. Na vrhnjem delu portala glavnih vrat, ki vodijo iz palače na mostiček za njim, je dobro vidna izklesana letnica 1659. Vzrok za gradnjo dvorca je bil prihod cesarja Leopolda I. v Vipavo. Dvorec je kasneje služil kot podeželski dvorec vse do konca prve svetovne vojne. Po drugi svetovni vojni je bil celoten kompleks nacionaliziran in predan jugoslovanskim vojaškim oblastem v uporabo. Precej uničen in propadajoč dvorec je občina Vipava, predvsem z evropskimi sredstvi, leta 2012 obnovila in je danes nedvomno ponos Vipavcev. V dvorcu domuje Univerza v Novi Gorici - Visoka šola za vinarstvo in vinogradništvo.

Obisk smo nadaljevali v prostorih bivše vojašnice v Vipavi, kjer si je naš član Jože Jaklič uredil poslovne prostore - podjetje z inox opremo. Jože Jaklič se je rodil v Gradišču v Slovenskih Goricah in mladost preživel v Beli krajini. Pot ga je nato pripeljala na Primorsko, v Vrhpolje in Vipavo. Izučil se je za strojnega ključavničarja in dokončal še srednjo prometno šolo. Zaposlil se je kot šofer in monter v Splošnem kovinskem podjetju v Ajdovščini. Terenska dela so ga vodila tudi v Bosno in Dalmacijo. Z obrtjo je začel v domači hiši s štirimi delavci, ko pa se je pokazala možnost povečanja proizvodnje z nakupom prostorov v bivših kasarnah, se je število delavcev v podjetju povečalo tudi na 35. Danes zaposlujejo do 20 delavcev in izdelujejo cisterne za vino iz inox materiala, ki jih večino izvozijo. Naš Jože je od 2005. leta upokojen, njegovo delo pa nadaljuje sin Boštjan.

Ljubezen do motorjev ima Jože že od mladih nog, saj so se kot otroci vedno radi vozili s kolesi in motorji. V svoji zbirki ima dve lepo obnovljeni in ohranjeni vespi (80 200 PX-E  in 85 125 PX –T5), ki ju je kupil v Italiji v zelo slabem stanju in ju z veliko truda obnovil. Je tudi ponosni lastnik renoviranega Moto Guzzija 350 V 35, letnik 1980. Tudi tega je nabavil v Italiji, pri obnovi pa mu je pomagal sin Boštjan.

Predzadnji v vrsti starih motorjev je črn DKV, letnik 1956. Tega je dobil v Murski Soboti, pri obnovi pa mu je pomagal Andrej Krečič. Zadnji v vrsti pa je starosta med motorji in sicer BMW R 35 letnik 1947. Je popolnoma obnovljen, registriran po vseh predpisih in tudi v najbolj voznem stanju. Tudi pri tej obnovi mu je bil v veliko pomoč prijatelj Andrej. Vsi motorji so v dobri kondiciji in so tudi registrirani.

Jože pa še ne bo počival, saj obnavlja motorj Tomos - Puch 175, vendar še čaka na nekatere sestavne dele. Načrtuje tudi obnovo še dveh vesp letnika 1956 in 1990. Na dvorišču pa ima Jože še odlično ohranjen in zgledno vzdrževan avto Mercedes 190 D, letnik 1985.

Lepo je bilo pokramljati z Jožetom in si ogledati njegove res zanimive starodobnike. Vmes pa so nas pogosto prekinjali domačini, ki zelo radi pridejo k Jožetu nekaj zvrtat, popravit, zavarit ali samo poklepetat. Zares mu ni nikoli dolgčas.

Bodi dovolj o prvem obisku naših krajev in starodobnikov. Z veseljem se vam bomo lastniki starodobnih vozil oglasili z našega naslednjega potovanja.

Zmago Stegovec