V petek, 19. aprila, je prišel tisti dan, ko je Društvo diabetikov občin Ajdovščine in Vipave organiziralo enodnevni izlet v Terme Snovik pri Kamniku. Vodja izleta je bila naša predsednica društva Sonja Groznik, ki je društvu predana že dolga leta. Z zgodovino Term Snovik pa nas je seznanila že na samem avtobusu Milena Ličen, ki skrbi za naše finančno poslovanje in je od letos tudi naša 'podporna' članica.

Zgodovina in razvoj term sega v leto 1953, ko so se na območju vasi Vaseno in Snovik začele prve analize vode in tal ter raziskave za morebitno črpanje in namensko uporabo termalne vode. Same govorice o zdravilni vodi, ki deluje blagodejno na prebavo, pa so med prebivalci okoliških vasi krožile že od preloma prejšnjega stoletja. Voda je bogata s kalcijem in magnezijem, kar učinkovito vpliva na bolezni kosti, kože in prebavil.

Terme Snovik so najvišje ležeče terme (440 metrov nadmorske višine). Ležijo v idilični zeleni dolini med Kamnikom in Vranskim, na pragu Kamniško - Savinjskih Alp.

Terme Snovik ponujajo veliko vrst užitkov in tudi nam so jih. Poleg kopanja v pokritem bazenu, smo uživali v masažnem bazenu, vodnih hudournikih, podvodnih masažnih slapovih in talnih gejzirjih. Vso moč, ki smo jo porabili pri plavanju in vseh možnih užitkih, smo nadoknadili z okusnim kosilom v prijetni restavraciji term.

Cvetoča, lepo urejena okolica, polna naravnih lepot, nam je omogočila blagodejno psihofizično sprostitev, ki smo je diabetiki še kako potrebni.

Našega druženja pa še ni bilo konca, saj nas je v srednjeveškem mestu Kamnik čakala prijazna vodička iz sorodnega društva diabetikov iz Kamnika. Skupaj smo se sprehodili po njegovih uličicah in spoznavali njegovo kulturno dediščino. Ustavili smo se v Frančiškanskem samostanu in cerkvi sv. Jakoba, kjer sta vredna ogleda predvsem Plečnikova kapela božjega groba ter frančiškanska knjižnica. Povzpeli smo se na mestno vzpetino, kjer se dviga dvonadstropna kapela s kripto Mali grad, od koder se vije čudovit pogled na rdeče strehe kamniških hiš ter na verigo Kamniško - Savinjskih Alp. Najlepša ulica, po mnenju drugih in tudi nas, se imenuje Šutna. Zaprta je za promet, tako da smo se po njej prosto sprehajali in občudovali stare stavbe; secesijsko stavbo, kjer je lekarna, rojstno hišo Rudolfa Maistra, cerkev Marije Brezmadežne, prvi privatni muzej v Sloveniji, Sadnikarjev muzej.

Polni vtisov in dobre volje smo se v poznih popoldanskih urah vrnili v našo prelepo Vipavsko dolino. Želimo si še veliko skupnih doživetij, ki so za nas bolnike vir sprostitve, zadovoljstva in nabiranje moči za vsakdanji vrvež.

Karmen S. Rondič, Slap