Svoj podvig pa smo zlahka, a ne brez truda, izvedli štirje junaki z zgornje Vipavske doline. Peš smo opravili pot z Vipave v Trst in sicer po poteh naših starih mam in očetov. Pred stoletjem so namreč številni Vipavci pešačili s ‘kareto’ v Trst in tam kaj prodali oz. kupili, kar je bilo za tisti čas zelo težko. Tržaški Kras je poznal mlekarice, iz Istre so hodile šavrinke, a kmetje so hodili tudi globlje s Krasa in celo čez, s krasne doline pod nanoško planoto. Novodobni pešci smo kljub spremenjenemu stilu vsakdana, asfaltiranim potem in prometnemu spremstvu avtomobilov podoživeli, kar nam je razvoj družbe olajšal. Pa vendar, to so poti, ki tudi v 21. stoletju nosijo velik pomen.

Pot smo opravili v petek, 16. novembra, s sledečimi etapami: Dolga Poljana – Planina – Gaberje –Kobdilj – Kopriva – Dutovlje – Kreplje – Dol pri Vogljah – Opčine – Trst, kar znese dobrih 40 kilometrov. Velika dolžina je zahtevala uhojene noge in trdo psihično pripravo. Štirje junaki (David, dva krat Marko in Franko) smo razdaljo prepešačili v dobrih sedmih urah. Da pa ne bi bilo vse ostalo pri hoji, smo zaključeno pot proslavili na Velikem trgu v Trstu, kjer se nam je pridružil prijatelj ter znanec enega izmed pohodnikov in v kvintetu smo zapeli ponarodelo Vstajenje Primorske.

 

Brez skrbi, za pot nazaj domov smo bili dogovorjeni za prevoz do Piščancev, kjer smo obiskali prijatelja in sošolca enega izmed članov pohoda Andreja Boleta. Ukvarja se z vinarstvom, kraljevo panogo vipavskih ljudi, tako da smo si imeli možnost ogledati in preizkusiti nekaj odličnih letnikov vitovske grganje, črnine, malvazije in drugih. Pred povratkom v domače kraje smo imeli še postanek v Godnjah pri Dutovljah, v hramu Davida Grmeka, kjer domujeta kraški teran in pršut, smo še zapeli, potem pa se odpravili domov k zasluženemu počitku.

 

Jernej Šček in Marko Puc