Leto 2024 bo za župnijo in za kraj Podnanos ostalo zapisano kot zelo delavno, a tudi izredno praznično. Krajani Podnanosa (nekoč Šentvida pri Vipavi) so s številnimi prireditvami od marca do oktobra praznovali 750. obletnico prve pisne omembe krajevnega imena in 400. obletnico prve posvetitve cerkve svetega Hieronima na Nanosu in oltarja v njej. 

Napoved praznovanj se je pričela v mesecu marcu s predstavitvijo  otroške pesmarice 'Zgodbe furje burje'. Ta prinaša vsebino o starih etnoloških običajih na Nanosu, zgodbo o svetem Hieronimu ter uglasbene otroške pesmice domačinke in ljubiteljske pesnice Ide Semenič.
Ena izmed poletnih prireditev je v podnanoških gasah obudila spomin na čas snemanja znanega filma pred 62 leti. Pod nočnim nebom je v hipu zaživelo  serenadno vzdušje, saj je glasba iz filma 'Tistega lepega dne' zazvenela v odlični izvedbi mednarodno prepoznavnega baritonista Jureta Počkaja. To prireditev sta organizirala TIC Podnanos – TD Podnanos.
16. junija, le dan po godu farnega zavetnika svetega Vida, je bila v Župnijskem domu v Podnanosu odprta razstava z naslovom 'Korenine svetega Vida'. Razstavljene stare listine in odprte knjige so kar vabile k iskanju odgovora … Le kakšen je bil kraj v času, ko je bilo 25. 5. 1274 prvič pisno omenjeno krajevno ime Št. Vid pri Vipavi?
Veličastnost celoletnih praznovanj pa je dosegla vrh jeseni ob predstavitvi knjige 'Luč z Nanosa'. Pravzaprav sta bili predstavitvi dve: ena v septembru na Nanosu, druga v oktobru v Marijini dvorani v Podnanosu, obe pa sta se začeli z branjem posvetilne listine izpred 400 let, ki sta jo prevedla Bogomir Trošt in France Baraga, prebral pa jo je Jurij Rosa.

Kniiga Luč z Nanosa je nastala ob 400. obletnici prve znane posvetitve oltarja v svetišču svetega Hieronima na gori Nanos. Pobudnik, pisec in urednik knjige, Jurij Rosa, ki je tudi sicer neutruden zbiratelj zgodovinskega gradiva o preteklosti kraja, se je povezal z župnikom Tomažem Kodričem v prizadevanju, da bi cerkev svetega Hieronima dobila vsaj nek pisni vir, v katerem bo opisana in ki bi usmerjal pohodnike, turiste, ljubitelje sakralnih biserov in vernike na poti do nje. Da bi bila knjiga laičnim bralcem čim bolj razumljiva, a hkrati ne bi zanemarila strokovnega zgodovinskega pristopa, je Jurij Rosa uporabil odlično kombinacijo predhodne poljudne predstavitve zgodovine sakralnega objekta in strokovnih arhivskih vsebin. Mogoče ima prav zaradi tega knjiga nad bralcem tolikšno moč, da je ni mogoče zlahka izpustiti iz rok. Sama sem jo doslej prebrala dvakrat: prvič 'na dušek', drugič poglobljeno in počasi.
Uredniku Juriju Rosi se je zdelo primerno, da na začetku razišče in opiše življenje svetnika, ki mu je cerkev posvečena. Tudi ta del knjige je nadvse zanimiv, predvsem zaradi iskanja svetnikovega rojstnega kraja.  
Dobršen del knjige je posvečen tudi opisu propadanja cerkvenega objekta skozi zgodovino, številnim neuspelim poskusom vzdrževanja in obnavljanja ter neverjetnemu uspehu, ko je na dan blagoslovitve, 16. septembra 1990, popolnoma obnovljena cerkev zasijala v vsej svoji lepoti.
Knjiga Luč z Nanosa pa v zadnjem delu bralcem prinaša tudi spomine in pričevanja ljudi, ki so iz različnih vzrokov čustveno navezani na cerkev svetega Hieronima: ali zaradi obnovitvenih del, pri katerih so sodelovali; ali zaradi nostalgije po otroštvu, ki so ga preživljali na gori; ali zaradi lepih spominov na lokacijo … To daje knjigi posebno mehkobo in prav nič ne škoduje njeni strokovnosti, ampak jo obogati s čustveno noto.
Naslov knjige Luč z Nanosa ima najprej močan simbolni pomen: je nekaj, kar ohranjanja vrednote, kulturno dediščino in domoljubnost. Je pa knjiga polna skrivnosti in zanimivih legend, ki povedo, da ima luč tudi drugačen pomen. Za to in še kaj drugega pa bo potrebno vzeti knjigo v roke …
Alenka Skupek