Krajevna skupnost Goče je 22. marca pripravila predavanje ob materinskem dnevu z Alenko Veber univ. dipl. soc. del. z naslovomMoje potovanje z mamo skozi labirint demence. Alenka je predavanje začela s pripovedjo, ko se je s kombijem, polnim knjig, iz Ljubljane vrnila živeti nazaj k svoji mami, na Rihtarjevo domačijo v Babnem polju. Tam je začela samostojno podjetniško pot kot direktorica Zavoda Rihtarjeva domačija.
Od doma je šla, kot petnajst letno dekle, najprej v šolo v Postojno, potem v Ljubljano. Priznala je, da je najbolj ponosna na svojo babnopoljsko trmo in na svoj pogum. Trideset let življenja v prestolnici in želja po ohranjanju domačije, jo je pripeljala nazaj k mami v Babno Polje.
Tam stoji Rihtarjeva domačija, ki jo sestavlja stanovanjski del in zelo veliko gospodarsko poslopje, ki mu v tistih krajih rečejo skedenj. Gornji del je bil namenjen hrambi sena, v spodnjem pa je bil hlev, kjer imajo sedaj urejen tudi muzej, pripoveduje Alenka Veber Rihtarjeva. Zraven je še Rihtarjeva kašča, ki je nekoč služila hrambi pridelkov, da so predniki preživeli hude zime, ki so značilne za najhladnejši kraj v Sloveniji.
Večer je nadaljevala s posvetitvijo pokojni mami Francki. Ob vrnitvi nazaj domov, je našla mamo zgarano, kar je bila posledica njenega trdega večletnega dela v tovarni in na kmetiji. Mama je začela pozabljati imena, dogodke, počasi se je izgubljala. Obisk zdravnika je prinesel diagnozo, Alzheimerjeva bolezen z značilnimi znaki demence. Opažala je, da postopoma mamin govor postaja težje razumljiv, postajala je vedno bolj zmedena, tavala in na nenavadna mesta pospravljala stvari po hiši, dvorišču. Pogovarjala se je z rožami in plastenkami z vodo. Večkrat je prekomerno zaliva rože po vsej hiši. V dopoldanskem in kdaj tudi v popoldanskem času je šla z belo plastično posodo na pokopališče, ki leži le malo stran od hiše. Tam je skrbela za štiri grobove, tako da je plastične rože v vazah vsakodnevno zalivala. Tako so skupaj živele in delale, korak za korakom, z babnopoljsko trmo pravi Alenka.
Mama je v bližnji cerkvi dvajset let opravljala delo mežnarice, po napredovanju bolezni pa je bilo opaziti, da se je ljudje izogibajo. Nihče je ne pogledal v oči, pripoveduje Alenka. Napredovanje demence je bilo opaziti tudi pri maminih sposobnostih opravljanja njenega najljubšega dela –vezenja na žaklovino. Ko je sama bolezen preveč napredovala, se je mama preselila v dom za ostarele, na varovani oddelek, kjer je preživela svoje zadnje mesece.
Večer je Alenka zaključila z mislijo, da ima vsaka bolezni svoj obraz in na nas je, kako se z njo spopademo .
Anja Godnič, Monika Malik
