V vipavski knjižnici se je z zbirko Korenine v sliki in besedi predstavila Dora Čehovin Jež. Avtorica se je rodila 1937 v Čehovinih, kjer tudi živi. Pesniška zbirka je njen prvenec. Že prej pa se je ukvarjala s slikanjem in risanjem. Zbirko je predstavila Ivana Slamič, ki je v razgovoru z avtorico poudarila, da Dora Čehovi Jež govori in pripoveduje s svojimi slikami in pesmimi: pot do nje, njenih korenin, je samo skozi slike in pesmi. Avtorica je v lastni predstavitvi zapisala, da je delala v Čebelici Vipava, Konfekciji Komen in Pletenini Sežana, sedaj je upokojena. Iz tega njenega (pre)skromnega zapisa ne izvemo, da slika in piše, da je razstavljala z Društvom likovnih amaterjev občine Ajdovščina, da je njen dom v Čehovinih prava galerija njenih slik in izrezljanih okvirov, ki jih je ustvaril njen oče. Da so njene slike v mnogih domovih Krasa in Vipavske doline, še pravi Ivana Slamič. In nadaljuje, da ne izvemo ničesar o njenem otroštvu, o vojni in grozi, ki jo je doživljala kot otrok v okolici Rima, kamor so Italijani premestili njenega očeta, železniškega kretničarja.

Njen skromni zapis ne govori o ljubezni do Braniške doline, njenih ljudi, do staršev in none Katarine, do narave, ki jo polni s svojimi podobami, da jih lahko prenese na platno. Ne o besedi in svoji ljubezni do nje, ne o spominu, ki je izhodišče njenega pesnjenja. Njen zapis nič ne pove o vztrajanju, volji, o humorju, o zavedanju, da danes smo in jutri nas ni več, a je tako prav, ker so naša življenja le pot skozi letne čase življenja. Zato pa se je skozi razgovor Dora Čehovin Jež pokazala kot ženska, ki v svoja pesniška snovanja ujame življenje, kot ga živi in vidi sama skozi izkušnje in preizkušnje, ki jih ji je obilo natreslo.