Roman, pripoved je prvoosebna, vpet v štiriindvajseturno dogajanje kot enodnevni Ulikses James Joyca, s pridihom Alberta Camusa in pospremljen z verzom katalonskega pesnika Salvadorja Espiriuja, je pisateljičino videnje resnice in pravice. Čeprav so zapisani točni datumi, to ni zgodovinsko branje, ampak roman. »To je roman o mojem odnosu do 20. stoletja,« je povedala avtorica.

Sam naslov Primorska zgodba nas pravzaprav odmika od zasebnosti, saj je takih družin s podobno zgodbo na primorskem veliko. Profesorica Ivana Slamič, ki je v pogovoru z Mercinovo predstavila roman, je poudarila, da gre v zgodbi za absolutno zvestobo tistemu, za kar so bili pripravljeni žrtvovati vse, »čeprav te je strah. Ne zase, za otroka.« Od kod vedenje, vera in zaupanje  glavne akterke, kaj je prav? Njen boj za resnico in pravico je izhajal iz tega, da jih ne bi imeli za izdajalce. Pojavlja se vprašanje, kdo so pravi naslovniki maminih zapisov. To ni bila hči, pač pa vaščani, v našem primeru Gočani.

Pisateljičin odnos do Goč je idiličen. Tu je pri teti Mici preživljala svoja otroška leta, počitnice, tu se je igrala, pa tudi trdo delala in marsikatero ušpičila z vaškimi otročaji, tu je vzljubila naravo in tu še vedno najde osrečujoče trenutke zase.

»Ni potrebno, da smo ob branju romana vedno kritiški in kritični. Včasih je treba samo pustiti in dovoliti, da se stvari dotaknejo naših duš.«

Predstavitev sta pospremili še Nadja Velušček s prebiranjem izbranih odlomkov in Janka Frančeškin z igranjem na citre.

Zdenka Žigon