Leta 2000 je izšla knjiga Življenje ob trti in kršinu (razširjen ponatis 2012), v kateri je gospa Magda zbrala zgodbe nekaterih vipavskih družin. Leta 2007 je uredila Zbornik o šolstvu v Vipavi. Bila je pobudnica in marljiva zbiralka za Muzej stare opreme v Kebetovi hiši v Vipavi in razstave Bala vipavske neveste. Že vrsto let je v uredniškem odboru Vipavskega glasa, ki bo leta 2015 praznoval 30 letnico izhajanja. V knjižnici v Vipavi smo predstavili njeno najnovejše delo, knjigo Moj dom in moj rod, v kateri je opisala zgodovino svoje domačije in rodbine v Vipavi, kjer raste že osmi rod.

O sporočilu naslova svoje knjige je zapisala, da je »naslov sestavljen iz štirih besed, ki imajo samo tri črke. Poudarek je na DOMU IN RODU, ki imata za vsakega izmed nas velik pomen. Naši rodovi in domovi so osnova vsakega naroda, tako tudi slovenskega. Razširjen pomen besede DOM je tudi DOMAČIJA, OČETNJAVA, DOMOVINA.

Za majhen narod, kot je slovenski, je to zavedanje še bolj potrebno - zaradi tako zelo moderne multikulturnosti, ki nam že spodjeda naše korenine. Tudi beseda ROD ima velik pomen. Vsak od nas ima svoj ROD ali kot tudi rečemo svojo RODOVINO… Še ko kupujemo psička, telička ali prašička, nas zanima njihov rodovnik, po domače rečemo 'pasma'. Pri trti je to sorta, ki mora biti zapisana na vsaki steklenici vina …«

Magda Rodman pravi, da je imela srečo bivati od rojstva do smrti s svojimi starši, starim očetom, tetami in strici in drugimi sorodniki, ki so se veliko obiskovali in si pripovedovali družinske zgodbe. Odločila se je, da jih bo zapisala in tako je nastal zapis o življenju in delu desetih primorskih in slovenskih družin ali rodov v času krutega dvajsetega stoletja, zaznamovanega s I. in II. svetovno vojno, s časom fašizma, nacizma in komunizma, tja v današnji čas.

Bajcovi so stara vipavska kmečka družina. Kot prvi rod šteje četrtzemljaka Simona Bajca (rojen 1785), ki se je poročil z Ano Kogovšek, s katero sta imela samo enega otroka, sina Antona. Tudi sin Anton je po poroki z Marijo Živic imel samo enega otroka, saj je prvorojenec umrl kmalu po rojstvu. Vendar se je iz teh dveh prednikov v današnji čas, ko raste že osmi rod, razvila velika rodbina.

Prav gotovo sta med najbolj znanimi potomci Magdina strica Drago Bajc (doma so mu rekli Karlo), tigrovec, ki je umrl za posledicami fašističnih zaporov leta 1928, in Milan Bajc, ki je kot partizan preživel dražgoško in nanoško bitko, potem pa padel v bitki z Italijani leta 1943. Oba imata spominski plošči na domači hiši. Stari oče Janez ni mogel niti na pogreb svoje prve žene Ivanke Hrovatinove, ki je umrla leta 1915 za špansko gripo (bil je na fronti), niti svoje druge žene Josipine Petrič, ki je umrla leta 1943 (tedaj je bil v italijanskem zaporu).

Magda Rodman je skrbno popisala najvažnejše dogodke v življenju svojega očeta Žaneta in mame Olge ter svoje sestre Zmage. Zanimivo je tudi, da je družina prav v najtežjem času, v času vojne, postala večnarodna, saj se je stric Edo leta 1940 poročil z izbranko Marijo iz južne Italije, ki je vse svoje življenje nato preživela v Vipavi, pa tudi sestra Zmaga se je poročila z Giorgiom Tozzijem, prav tako iz južne Italije, in odšla z njim živet v Italijo. 

V nadaljevanju je opisano še življenje in delo Magdinega moža Marjana Rodmana in seveda Magde same, njunih otrok in vnukov.

Knjigo odlikuje bogat slikovni material, fotografije iz ključnih življenjskih dogodkov in vsakdanjega življenja, fotografije raznih dokumentov in spričeval, posebno vrednost ji dajejo tudi osmrtnice, zahvale, fotografije sorodnikov na mrtvaškem odru, pogrebov. Tako je na primer pogreb Draga Bajca fotografiral Veno Pilon.

»Zgodovina nekega rodu, domačije, vasi, trga in tudi države se začne takrat, ko to nekdo odkrije in o tem nekaj napiše. Tako velja za velike zgodovinske dogodke, pa  se do majhnih osebnih in večjih družinskih zgodb. In tako se je pred tremi leti začelo moje pisanje v nočnih urah v naši kuhinji,« je povedala gospa Magda in zaželela, da bi tudi drugi poiskali in zapisali svoje družinske zgodbe.  

Zdenka Žigon