Limone so praviloma zelo cenjen sadež in čeprav sodijo med tropske sadeže, jih tudi pri nas marsikdo goji kot posodovko. A ko jih najbolj potrebujemo, za lajšanje prehlada, gripe in v zadnjem času korona virusnih obolenj ali pa tudi pri peki potice, piškotov, se odpravimo v najbližji market. Tam  sicer najdemo limone iz različnih držav, od ZDA, Mehike, Argentine, Turčije, a kaj ko niti dišijo več ne po limonah, olupek pa običajno sploh ni za uporabo. Nam še najbližje in tudi kakovostne so limone iz sosednje Italije. Zaman boste iskali limone, pridelane v Sloveniji, saj registriranih pridelovalcev limon praktično ni.

Med redkimi slovenskimi pridelovalci limon so Gecovi na Erzelju. Gospodar Joško je takorekoč oral ledino, zaradi česar je imel kar nekaj težav tudi z registracijo te kmetijske dejavnosti.

Joško Gec se z limonami ukvarja že od leta 1975, ko je prvo sadiko sorte Meyer dobil pri ženini teti v Ajdovščini in jo kar sam vzgojil v prvo drevesce.

Postopoma je s prvega limonovca prišel do 5-ih velikih in 4-ih manjših. Vsako leto poleg skrbi za gojenje drevesc naredi med 30 in 40 novih sadik, vedno po lastni vegetativni metodi. Razmnoževanje je seveda možno tudi s cepljenjem na podlago, pa tudi na sadiko, ki je bila vzgojena iz peške. Razmnoževanje s potaknjenci je dolgotrajen postopek, traja več let, da se rastlina ukorenini in začne rasti.

Joško si je tekom let o gojenju limonovcev nabral veliko vedenja, svoje dolgoletne izkušnje tudi zelo rad deli: »Sadike prenesejo do minus pet stopinj, tiste, ki so cepljene na posebno podlago pa prenesejo do minus 7, vendar pa je te podlage težko dobiti. Plod pa zmrzne že pri minus 4 stopinjah. Limonovci zahtevajo prezimovanje v zaščitenem prostoru z vsaj minimalno svetlobo, najbolje s temperaturo od 2 do 8 stopinj, zato da spomladi zacvetijo v pravem času. Pomembno je, da v istem prostoru ne skladiščimo krompirja ali jabolk, ker oddajajo amonijak, zaradi česar limonovci odvržejo liste. Na prosto jih prestavimo šele takrat, ko je čim manjša možnost pozebe, pri nas je to okrog sredine marca. Posode z drevesci postavimo na zemljo ali travo na sončno mesto. Največja napaka je limonovec postaviti na balkon, pa še ob zid, kjer doživi toplotni šok in posledično slabo rast.

Limonovec ne potrebuje veliko obrezovanja, bolj oblikovanje krošnje, tako da ga lažje shranjujemo v razpoložljivem prostoru. Kot posodovka zahteva veliko hranil, še posebno ob bogati rodnosti. Najboljše je zalivanje z gnojili za citruse od aprila do septembra, vendar je potrebno strogo upoštevati navodila, saj večina ljudi pretirava, kar spet slabo vpliva na zdravje rastline. Zalivanje z vodo prav tako zahteva pozorno spremljanje, da vlaga doseže tudi plodove. Intenzivno zalivamo od marca do konca avgusta. Limonovci nikoli ne smejo stati v vodi, sicer pride do koreninske gnilobe, ki je kar pogosta napaka amaterskih gojiteljev. Spozna se jo kot uvelost rastline kljub zalivanju. Takrat moramo nemudoma ukrepati in sicer tako, da rastlino vzamemo iz posode in korenine potopimo v ustrezno raztopino ter jo ponovno posadimo v sveže pripravljeno zemljo. Sicer so najhujši sovražniki limonovcem kaparji, vatasta uš in pršice, veliko bolezni se prenaša že z nakupi sadik, zato velja biti pozoren.«

Pri Gecovih zemljo za sajenje novih sadik ali za presajanje pripravijo sami iz 2/3 vrtne in 1/3 preperelega hlevskega gnoja (večletni humus) z dodatkom 10 % mivke za zračnost.

Najlepši del je seveda obiranje, ki se začne tudi že v decembru, odvisno od leta. Višek pa sledi od februarja ali marca do velike noči. Vsekakor je potrebno plodove obrati pred cvetenjem, to je konec marca ali najpozneje v začetku aprila, če hočemo, da bo rastlina bogato zacvetela.

Odveč je povedati, da s prodajo ni nobenih težav, saj gredo domače limone za med, Gecovi pridelek oddajo v glavnem stalnim odjemalcem, saj povpraševanje presega ponudbo.

Kar pa ostane plodov doma, jih stisnejo v sok, ki ga v modelčkih zamrznejo in tako uporabljajo skozi vse leto. Naredijo pa tudi znani italijanski limonin liker ‘limončelo’(it. limoncello izvira iz Amalfija, Sorenta in Caprija) in sicer na dva načina, a o podrobnostih pa kdaj drugič.

Gecovi poleg limonovcev gojijo tudi limete sorte tahiti, ki so brez pešk, rodnost je zelo dobra. Prav tako se pohvalijo z bogato rodnostjo mandarin, ki so po besedah kmetijske svetovalke, Darje Marc, za pridelovalce manj zahtevne kot limone, zato jih je na tržišču tudi več.

Na koncu me zanima še mnenje, ali bi Joško priporočil pridelavo citrusov in kaj je največji izziv:

»Vsekakor priporočam, da bi se pridelava razširila, saj razen skladiščenja niti ne zahteva kakšnih posebnih pogojev. Seveda je potrebno pozorno spremljanje rastlin skozi vse leto, kot je npr. tudi zimsko zalivanje. Nikar pozabiti na zimsko zalivanje, še posebej v primeru, ko je na limonovcu veliko plodov. Skratka, ljubiteljem te čudovite aromatične rastline ne bo žal vloženega truda.«

Tatjana Rener