Trgatev, ki povezuje delo in družabnost, naj bi se pričela, ko poletje prehaja v jesen, pri nas je ta čas  od konca avgusta do zadnjih dni v septembru.  Trgačem v vinogradu smo se pridružili prve dni v septembru menjaje, enkrat pri Vladotu v Križu, drugič pri Tomažu na Slapu. Za zajtrk ali zgodnjo malice, kakor za koga, so gospodinje postregle z domačimi dobrotami  kruh, pršut, salam ... mmmm, kako je dišalo, pa tudi po končanem delu je bilo vsega v izobilju, včasih bi rekli prava ohcet.

Dnevi so si bili podobni: modro nebo brez oblačka, v travi se svetlika rosa, sonce prijetno greje, čuti se še svežino jutra, ki pa ne traja prav dolgo. In pričnemo z obiranjem sladkih grozdov, ponekod smo se hitro pomikali naprej, saj je toča naredila svoje in oklestila dobršen del pridelka. Iz ure v uro je bilo bolj vroče, prevroče za ta mesec; ko bi vsaj zapihljalo in ohladilo razgreto čelo. So pa prav prišli klobuki, kape, osvežili smo se tudi s pijačo, ki smo si jo večkrat privoščili, po želji, kar je komu prijalo. Pridni trgači so polnili vedra, nosači opravili svoje, pa tudi delovno dekle, naša Romana, je prijela za volan in traktor zapeljala med trtami, da je vse teklo kot v 'bndimi' mora.

Zadnji dan v septembru smo potrgali še črnino pri Vladotu in tako zaključili druženje med trtami. Likof pa je 'oznanila' Magda z vriskanjem na koncu plante … hej, juheeeej!

M. Vidmar