Agrarne in pašne skupnosti ter vaške srenje so posebna oblika obdelave in skrbi za kmetijska zemljišča v Sloveniji. Pri agrarni skupnosti gre za staro obliko lastninskih pravic, ki se deduje iz roda v rod, pri pašni skupnosti pa gre za interesno združenje z namenom skupne paše. Tudi danes sta obe obliki zelo pomembni, saj delujeta ob upoštevanju načel trajnosti gospodarjenja s kmetijskimi in gozdnimi zemljišči, sonaravnega razvoja, varstva narave in zdravega človeškega okolja. Na ta način se preprečuje zaraščanje površin na strmih, hribovitih in gorskih območjih, ki bi bila sicer zapuščena, v sklopu agrarnih skupnosti pa dajejo večplastne koristi za člane in vso družbo.

Kmetje, člani agrarnih skupnosti, na skupnih kmetijskih zemljiščih – večinoma so to pašniki, nekaj pa je tudi gozda in travinja za košnjo, v času rastne sezone od maja do septembra pasejo govedo in konje, na višjih nadmorskih višinah pa drobnico. Tako je poskrbljeno za krmo živali, če je zraste več, pa pripravijo tudi seno za čez zimo. Gozd predstavlja tudi vir prihodkov. Za svoje delo dobivajo agrarne skupnosti subvencije na površino, vsa sredstva pa vlagajo v svojo dejavnost.

S tem denarjem delno strojno, večinoma pa ročno sekajo robove pašnikov in preprečujejo, da bi se grmovje preveč razširilo, vzdržujejo poti, oskrbujejo mlekarne in sirarne ter bivališča za pastirje. Za potrebe napajanja živine postavljajo tako imenovane kali, kjer se zbira deževnica ali voda iz kakšnega izvira. Marsikje so uredili pridobivanje elektrike s sončnimi kolektorji. Na nekaterih planinah člani odstranjujejo rastline, ki so se preveč razbohotile (na primer ščavje) in jih živali ne popasejo oz. so celo škodljive za njihovo zdravje. Velikega pomena so tudi ograde, ki zamejujejo pašnike, bariere na poteh in opozorilne table za obiskovalce.

Subvencijska sredstva ter odgovorna prizadevnost članov agrarnih skupnosti torej izdatno pripomorejo k prelepi podobi naših planin, hribov in celo visokogorja, saj se drobnica pase tudi do nadmorske višine 2500 metrov.

Polno prgišče lepot

In ta planinska lepota privablja turiste, pohodnike in hribolazce od vsepovsod. Slovenci smo športni narod, še posebej radi imamo planine. V urejene zelene oaze, obrobljene z vršaci, se podajajo ljudje iz mest in podeželja, da se umirijo, si odpočijejo in naužijejo krasot narave. Številni pa se po urejenih poteh podajo na vrhove ter ob poti občudujejo planinsko rastje, ki se razkazuje iz skalnih razpok.

Ivan Cankar je v svoji črtici Kurent zapisal: »O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev ...«

In delavni ljudje, kakršni so kmetje, zdaj skrbijo, da bo prgišče lepot ostalo polno tudi za prihodnje rodove.